Zakaj nekateri ljudje svojo največjo stisko tako dobro skrivajo, da je ne opazijo niti njihovi najbližji?

Nekateri ljudje svojo duševno stisko skrivajo tako dobro, da je ne prepoznajo niti partner, starši ali najtesnejši prijatelji. Zakaj se to zgodi in na katere spremembe bi morali biti bližnji pozorni?

Duševna stiska ni vedno vidna. Človek, ki se spopada z depresijo, tesnobo ali drugimi psihičnimi težavami, ni nujno ves čas žalosten, zaprt vase ali nezmožen opravljati vsakodnevnih obveznosti. Lahko še naprej hodi v službo, skrbi za otroke, se druži in se celo pogosto smeji. Prav zato lahko okolica spregleda, da se dogaja nekaj resnega. Ljudje si namreč duševno stisko pogosto predstavljamo skozi stereotipno podobo človeka, ki ne zmore vstati iz postelje ali se umika iz družbe. V resnici so znaki lahko precej manj očitni.

Raziskave izkušenj ljudi z depresijo kažejo, da nekateri svoje težave prikrivajo za vedrim vedenjem, pretirano dejavnostjo ali navidezno brezskrbnostjo. Takšno prikrivanje je lahko zelo naporno, saj mora človek poleg vsakodnevnih obveznosti obvladovati še vtis, da je z njim vse v redu.

Razlogov je več in pogosto se med seboj prepletajo. Eden pomembnejših razlogov je strah pred odzivom okolice. Človek se lahko boji, da ga bodo drugi imeli za šibkega, preobčutljivega ali nesposobnega obvladovati svoje življenje. Duševne težave so še vedno povezane s številnimi predsodki, zato se nekateri raje pretvarjajo, da je vse v redu, kot da bi tvegali nerazumevanje ali zavrnitev.

Nekateri so navajeni skrbeti za vse okoli sebe, redko pa dovolijo, da bi kdo poskrbel zanje. Lahko imajo občutek, da imajo njihovi bližnji že dovolj svojih težav, zato o svojih ne govorijo. Včasih si celo dopovedujejo, da morajo zdržati sami. Ljudje, ki so v družini ali med prijatelji pogosto v vlogi tistega, ki rešuje težave, težko pokažejo ranljivost. Morda so jih že v otroštvu učili, da je treba potrpeti, ne jokati in ne kazati šibkosti. Sčasoma lahko takšen način odzivanja postane avtomatičen.

Duševna stiska se ne pojavi vedno nenadoma. Lahko se razvija postopoma, človek pa spremembe pripisuje utrujenosti, stresu, pomanjkanju spanja ali zahtevnemu življenjskemu obdobju. Včasih ne prepozna, da se je njegovo razpoloženje in doživljanje sveta spremenilo, ali pa si težav ne upa poimenovati. Nekateri so se v preteklosti že poskušali odpreti, vendar so naleteli na odzive, kot so 'saj bo minilo', 'drugi imajo še večje težave' ali 'moraš samo pozitivno razmišljati'. Takšne izjave so lahko dobronamerne, vendar človeku sporočajo, da njegova stiska ni zares razumljena. Zato se lahko naslednjič odloči, da bo molčal.

Bližnji pogosto sklepajo na počutje drugega človeka na podlagi tega, kar vidijo. Če nekdo še vedno hodi v službo, opravlja gospodinjska opravila, se odziva na sporočila in se udeležuje družinskih dogodkov, lahko predvidevajo, da je z njim vse v redu. Toda ohranjena vsakodnevna funkcionalnost ne pomeni, da človek ne trpi. Nekateri za opravljanje običajnih nalog porabijo veliko več energije kot nekoč. Stisko lahko pokažejo šele takrat, ko so sami, ali pa jo izražajo na načine, ki jih okolica napačno razume.

Poleg tega bližnji ne morejo vedno vedeti, kaj se dogaja v človekovem notranjem svetu. Tudi v tesnih odnosih ljudje ne povedo vsega, kar doživljajo. To ne pomeni nujno, da bližnjim ne zaupajo ali da jih želijo izključiti. Včasih preprosto ne vedo, kako začeti pogovor.

Posamezen znak še ne pomeni, da ima človek duševno motnjo. Pomembnejše so spremembe, ki trajajo dlje časa, se ponavljajo ali vplivajo na njegovo vsakodnevno življenje. Bližnji so lahko pozorni predvsem na:

Spremembe razpoloženja: človek je pogosteje razdražljiv, nestrpen, žalosten ali čustveno otopel.

Umikanje iz odnosov: vse pogosteje zavrača druženja, se manj pogovarja ali se izogiba dejavnostim, ki so ga prej veselile.

Spremembe spanja: težko zaspi, se ponoči pogosto prebuja ali spi bistveno več kot običajno.

Spremembe apetita: izgubi zanimanje za hrano ali začne jesti bistveno več.

Izčrpanost: tudi po počitku je utrujen, težko se zbere ali se mu zdijo običajna opravila napornejša.

Pretirano ukvarjanje z obveznostmi: ves čas je zaposlen, si ne vzame odmora in težko prenese trenutke, ko ostane sam s svojimi mislimi.

Občutki brezupa ali ničvrednosti: pogosto govori, da nič nima smisla, da je vsem v breme ali da ne vidi izhoda iz težav.

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se depresija lahko kaže z dolgotrajnim potrtim razpoloženjem ali izgubo zanimanja in zadovoljstva, pa tudi s težavami s koncentracijo, občutki krivde in ničvrednosti, motnjami spanja, spremembami apetita in pomanjkanjem energije. Simptomi depresivne epizode so praviloma prisotni večino dneva, skoraj vsak dan, vsaj dva tedna. Pomembno je, da depresije ne poskušamo prepoznati samo po videzu ali posameznem vedenju. Diagnozo lahko postavi ustrezno usposobljen zdravstveni strokovnjak.

Če opazimo, da se je nekdo spremenil, je najbolje, da pogovor začnemo mirno in brez obsojanja. Ni treba čakati, da človek sam prizna, da ima težave. Lahko mu povemo, kaj smo opazili, in ga vprašamo, kako se počuti.

Pri tem je pomembno:

- poslušati, ne da bi takoj ponujali rešitve;

- ne zmanjševati pomena njegove stiske s primerjavami ali nasveti, naj bo bolj pozitiven;

- ne siliti ga, da pove več, kot zmore ali želi;

- ponuditi konkretno pomoč, na primer spremstvo k zdravniku ali pomoč pri iskanju strokovne podpore;

- ostati v stiku tudi po prvem pogovoru.

Če človek o svojih težavah ne želi govoriti, to še ne pomeni, da pomoči ne potrebuje. Pomembno je, da ve, da se lahko obrne na nekoga, ko bo pripravljen.

Če stiska traja, se stopnjuje ali vpliva na spanje, odnose, delo in vsakodnevno delovanje, je smiselno poiskati strokovno pomoč. Prvi korak je lahko pogovor z osebnim zdravnikom, ki lahko človeka usmeri k ustrezni nadaljnji obravnavi. Pomoč je na voljo tudi v centrih za duševno zdravje. Posebno pozornost je treba nameniti izjavam o brezupu, občutku, da je človek drugim v breme, ali namigom, da ne želi več živeti. Če nas skrbi, da bi si lahko kaj naredil, ga je treba neposredno in mirno vprašati, ali razmišlja o samomoru. Takšno vprašanje ne pomeni, da mu bomo s tem vsadili idejo, temveč lahko odpre prostor za pogovor in pomoč.

Ob neposredni nevarnosti za življenje pokličite 112 in osebe ne puščajte same. V Sloveniji je za pogovor v duševni stiski na voljo tudi zaupni telefon Samarijan in Sopotnik na številki 116 123, ki deluje 24 ur na dan in je brezplačen. Najpomembnejše sporočilo je, da človekove stiske ne smemo meriti po tem, kako dobro jo zna skriti. Tudi tisti, ki se smeji, dela, skrbi za druge in navzven deluje povsem običajno, lahko potrebuje pomoč. Včasih je prvi korak že to, da ga nekdo iskreno vpraša, kako je, in si vzame čas, da zares prisluhne. Še nekaj številk, ki vam lahko pomagajo in resnično predlagamo, da ne odlašate s klicem, če imate težave, so:

TOM telefon za otroke in mladostnike: 116 111 – brezplačen klic vsak dan med 12. in 20. uro.

Društvo SOS telefon: 080 11 55 – 24-urna pomoč ženskam in otrokom, ki doživljajo nasilje.

Svetovalnice Posvet: 031 704 707 – brezplačno psihološko svetovanje; za naročanje so na voljo ob delavnikih.

Centri za duševno zdravje – strokovna pomoč odraslim, otrokom in mladostnikom v okviru zdravstvenih domov.

Viri: WHO, NHS, NIJZ, Mind, World Psychiatry