Zakaj se ob nekaterih ljudeh počutimo ogroženo, čeprav niso naredili nič narobe

Ravno zato, ker občutka ne znamo razložiti, ga najpogosteje ignoriramo, a kljub temu živimo z zoprnim dvomom. Redkejši svojim občutkom povsem zaupajo in takšnega posameznika začnejo potiskati iz svojega kroga. Obe ti reakciji pa sta pomanjkljivi in potencialno škodljivi. Kaj se dogaja v ozadju in kako lahko najbolje reagiramo na takšen občutek?

Informacije iz oči potujejo po dveh poteh. Počasna gre skozi možgansko skorjo, kjer se sestavi celotna slika, ki upošteva kontekst in to, kar vemo, in za to potrebuje 200 do 300 milisekund. Hitra pot je bolj primitivna, razumski del zaobide in lahko sproži alarm v manj kot 50 milisekundah. Oboje je zelo hitra reakcija, a je druga veliko hitrejša.

Amigdala, možganski center, ki se povezuje s strahom, bojem in begom, ne upošteva konteksta, ampak deluje hitro in avtonomno. Odzove se na podatke, kot je oblika oči in obraza ter morebitni nenadni gibi. Del našega avtonomnega živčevja ves čas opazuje in skenira okolico ter presoja in išče nevarnosti, pri tem pa se ne zanaša na razum, možnost razlage ali našo mentalno prisotnost. Posledica takšnega mehanizma je, da pogosto dobimo občutke, ki jih lahko pojasnimo šele kasneje.

Cena pretirane občutljivosti našega živčnega sistema je veliko manjša, kot če bi bil sistem premalo občutljiv. Ko je človek živel v divjini, ga je pretirana občutljivost stala kakšne kalorije in nekaj nepotrebne napetosti, premajhna občutljivost pa ga je zelo hitro stala življenja. Selekcija je tako preferirala ljudi, ki so imeli bolj razvit, že rahlo paranoičen detektor za potencialne nevarnosti.

Težava je, da je ta sistem v sodobnem okolju zastarel. Fizično nismo več ogroženi s strani plenilcev, živimo pa veliko dlje, kar pomeni, da je cena stalne napetosti in preobčutljivosti na potencialne nevarnosti danes relativno večja. Živčevje sodobni svet, v katerem živimo, poln napornih, a fizično neškodljivih igric moči, prikritih manipulacij ali zaznanih neiskrenosti razumeva s pomočjo sistema, ki je bil narejen za življenje v jamah. Naši možgani ne ločijo med prikritim zbadanjem in skrito kačo, ki bi nas lahko stala življenja, zato se na vse odzovejo, kot da je naše življenje potencialno ogroženo.

Del možganov, ki bere odzive ljudi, je presenetljivo natančen in neverjetno hiter. Študije dokazujejo, da lahko ujamemo obrazne izraze, ki trajajo veliko manj kot pol sekunde; tudi če ne znamo racionalno in natančno pojasniti, kako smo prepoznali, kaj oseba sporoča, hitri sistem "ve", da je nekdo na primer za desetinko sekunde pokazal prezir, jezo ali razočaranje, preden si je spet nadel socialno masko.

Ne gre pa le za obrazne gibe; naši možgani znajo prepoznati minimalno nihanje glasu (če nekdo nekaj prikriva, je na primer manj melodičen), prav tako zna interpretirati posameznikovo vedenje v prostoru (npr. zapiranje izhoda). Naši možgani bodo tudi izredno dobro zaznali neskladje v več sporočilnih kanalih; npr. kompliment, izrečen s preveč monotonim glasom in brez iskrenega nasmeha, ali pa strah posameznika, ki trdi, da je sproščen, a ima trde telesne gibe in zaprto držo.

Vseh teh pravil se zavestno niti ne zavedamo (če bi morali mehanizme na pamet opisati, jih ne bi znali), a kljub temu delujemo v skladu z njimi. Gavin de Becker se na primer ukvarja z raziskovanjem človeških instinktov in trdi, da imamo ljudje močne mehanizme in intuicijo, ki pa se je ne zavedamo in jo zato pogosto ignoriramo. Kot znake za alarm v interakciji, ki jih intuitivno prepoznamo, a zavestno ignoriramo, omenja prisilno uporabo dvojine, dajanje nezahtevanih uslug, ki ustvarijo psihološki dolg, in ignoriranje našega "ne". Sploh ignoriranje našega nestrinjanja je velik pokazatelj, da se moramo osebe v resnici paziti.

Travmatski spomini se trdno zasidrajo v možgane, koncept časa pa zanje ne velja; tudi po zelo dolgem času, ko smo mislili, da smo spomin predelali, nas lahko podoben ton glasu, gibanja z rokami ali pa vonj spravita v paniko, ki ni upravičena. Sploh pri osebah, ki trpijo za anksioznimi motnjami ali posttravmatsko stresno motnjo, je amigdala na zunanje dražljaje, ki so v resnici nevtralni, hiperobčutljiva. To pomeni, da se kaskada stresnih hormonov in nevrotransmiterjev lahko sproži povsem neizzvano, kar ustvari občutek, ki deluje zelo resnično, a ni povezan s pravo nevarnostjo. Nujno je torej ločiti med upravičenim signalom in splošno preobčutljivostjo.

Preden postanemo paranoični in se začnemo izogibati ljudem, je smiselno narediti nekaj lahkih preizkusov, ki bodo potrdili, ali je nelagodje upravičeno ali ne.

Zavestno opazovanje. Občutki so lahko zaradi naših travmatskih spominov in splošnih nevrobioloških nagnjenj nezanesljivi. Splača se zavestno analizirati, ali je oseba dejansko prestopila mejo, ki smo jo postavili, nas silila v prehiter prijateljski odnos ali ravnala tako, da se različni komunikacijski kanali (gibanje, glas ...) niso ujemali.

Somatska regulacija. Uporaba tehnik za pomiritev, kot so zavestno dihanje in ozaveščanje okolice, nam lahko da pomemben podatek. Če občutek po pomiritveni dejavnosti izgine, je bolj verjetno, da je alarm sprožilo splošno počutje ali nepovezan spomin. Če občutek ostane, pa je to slab znak.

Test meje. Postavite majhno mejo, npr. zavrnite idejo, sami zamenjajte temo ali se fizično odmaknite. Človek, ki je varen, jo bo spoštoval, manipulator pa pogosto želel prekršiti.

Občutki niso znanstveno zanesljiv dokaz, so pa dober indikator, da moramo biti pozorni. Če se z neko osebo pojavijo, lahko pomaga, da najprej ozavestimo, kaj je oseba naredila, preden se je občutek pojavil; to je večinoma najlažje doseči tako, da si interakcijo zapišemo. Večina vzorcev se razkrije hitreje, kot bi pričakovali.