Kdaj je žalovanje bolj zapleteno, in kdaj manj, je sila težko in nehvaležno govoriti. Vsi posamezniki različno sprejemamo odhode, razhode in različne situacije, ki se pojavijo v našem življenju zaradi različnih razlogov, a dejstvo je, da je težko tako če je oseba še vedno živa, a se z njo ne moremo več pogovarjati, kot tudi in predvsem, če osebe ni več. Vsi ljudje se s časoma na določene ljudi navadimo, in četudi ne moremo govoriti o 'zasvojenosti' oz. 'odvisniških' odnosih, smo privajeni na človeško bližino, na točno določen način govora, pogovora in navsezadnje na točno določenega človeka. 

Ko pa v odnosu, posebej pa pri prekinitvi odnosa pridejo trenutki, ko se sreča konča in namesto nje pride obdobje solza, bolečine, potlačenih občutkov, včasih celo jeze, je pomembno, da se zavedamo, da so občutki popolnoma normalni in celo običajni. Kot smo dejali, nehvaležno je govoriti o tem, kdaj je žalovanje težje, a veliko ljudi trdi, da je izguba osebe, ko je ta še živa, lahko veliko težje kot če osebe ne bi bilo več. Enako ali pa še bolj to velja v primerih, ko smo tako rekoč prisiljeni osebo odstraniti iz svojega življenja. 

Včasih je toliko težje, če smo primorani osebo 'na silo' odstraniti iz svojega življenja, ker nam bodisi škodi, ali pa je tovrsten odnos preprosto nekaj, v čemer se ne vidimo več. V takšnih primerih je pomembno, da se zavedamo, posebej, če je govora o nasilju, ali pa kakršnih koli odvisniških odnosih, da sami sebe postavimo na prvo mesto in v prvi vrsti zaščitimo predvsem sebe. Težava pri tem največkrat nastane, ker se nas večina bori v glavi s filozofijo, da moramo v ljubezni 'potrpeti', 'spoštovati starejše', 'ne glede na vse skrbeti za svoje starše' in podobno. 

Vse te filozofije so enostranske. Ne puščajo prostora za resnico. Včasih imamo lahko posesivne starše, sebične prijatelje, zahtevne sorodnike ali patološko ljubosumne partnerje. Če se oddaljujemo od strupenih odnosov, to še ne pomeni, da teh ljudi nimamo radi. A radi moramo imeti v prvi vrsti predvsem sebe. Še vedno imamo lahko radi takšne ljudi, a na razdalji, ki bo varna in sprejemljiva za nas kot posameznike. 

Blogerka Harmony Yendys enega od svojih toksičnih odnosov opisuje na naslednji način: "Moj odnos z mojo najboljšo prijateljico je bil strupen. Poskušala sem omejiti čas, ki sem ga preživela z njo, a sem ugotovila, da se po vsaki komunikaciji z njo počutim slabo. Vsak stik me je povlekel nazaj v strupeno greznico obupa, saj je bila izjemno negativna, nastrojena in škodoželjna oseba. 

Postala sem še sama depresivna, ker sem se začela počutiti dolžno, da ji pomagam, a ji seveda nisem mogla. Nihče ti ne more pomagati. Ljudje si lahko samo stojimo ob strani, ne moremo pa živeti življenja za druge,'' pove Yendyseva in nadaljuje: ''Sama sem ugotovila, da imam sama vzorec vedenja oz. privlačim takšne ljudi v svoje življenje. Na začetku sem bila izjemno zmedena, spraševala sem se, kako imaš lahko nekoga rad, a ne želiš biti ob njem. Vsa občutja in čustva, ki jih čutimo so smiselna! Vsi imamo pravico, da čutimo, kar čutimo, ne glede na to, kaj to je. Nisi slaba oseba, če se odločiš, da nekoga odstraniš iz svojega življenja, ali pa z njim omejiš stike. Samo eno življenje imamo, ne zapravljamo ga za ljudi, ki nam ne odgovarjajo. Najbolj pomembno pa je, da se začnemo ljudje zavedati, da ne moremo pomagati nekomu, ki ne želi naše pomoči.''

Vsak od nas ima svoje meje in svoje standarde o tem, kako naj bi bil odnos videti, a prav vsi bi se morali zavedati, da nasilje, tako verbalno kot fizično, neprestana negativna nastrojenost, in določeni vzorci vedenja, nikakor niso sprejemljivi, še manj pa tako rekoč 'prebavljivi'. Če vidite, da se vam konstantno pojavljajo določeni vzorci v vašem življenju, se pogovorite sami s sabo in se vprašajte, zakaj to dovoljujete. Če vam takšne stvari ne odgovarjajo, je na vas, da potegnete mejo in s takšnim človekom prekinete stike, ali pa ga postavite na varno, za vas še sprejemljivo razdaljo. Kot že rečeno – vsi imamo svoje meje, kje so vaše, boste vedeli najbolje sami. Vsekakor pa je dejstvo, da je pri tovrstnih zadevah večini posameznikov težko in hudo, bolečina, ki spremlja takšne in drugačne razhode pa je popolnoma običajna. 

Povzeto po miss7zdrava