Življenje z diagnozo: kako si pravočasno poiskati pomoč in zakaj je pomembno, da jo

Bipolarna motnja ne prinaša le nihanja razpoloženja, ampak gre za resno bolezen, ki zahteva strokovno obravnavo. Žan Papič, komik in vsestranski slovenski ustvarjalec, je z nami spregovoril o pomenu pravočasnega iskanja pomoči, o samem duševnem zdravju in o tem, kako zelo pomembno je, da se pogovarjamo s prijatelji, z družino, z bližnjimi, ki nas imajo radi in jim za nas ni vseeno. 

''Način, kako vas doživlja okolica, je lahko v popolnem neskladju z vašim notranjim doživljanjem,'' poudarja Žan ter dodaja, da pogosto prejema pripombe o svojem navidezno urejenem počutju. Ključnega pomena je zavedanje, da na podlagi zunanjega videza ne moremo presojati posameznikovega notranjega stanja, saj se za vsako osebo skrivajo globine, ki nam ostajajo neznane, čeprav se vsakodnevno srečujemo. ''Jaz sem dolgo mislil, da na tak način, kot delujem, delujemo vsi. Da je normalno, da je vsak dan težek, da vsak dan trpiš, pa sem kmalu ugotovil, ko sem se pogovarjal s prijatelji, da ni normalno.''

Žan pojasnjuje, da se simptomi duševnih motenj običajno ne pojavijo nenadoma, temveč se razvijajo postopoma skozi daljše obdobje. ''Ko nastopi kritično stanje, ima posameznik občutek, da mora vsak trenutek vlagati vse moči v ohranjanje lastne stabilnosti,'' poudarja. Ob tem dodaja, da pogosto spregledamo dejstvo, da so se tovrstne težave pojavljale že v preteklosti, vendar so bile zaradi pomanjkanja strokovnega znanja napačno interpretirane. V preteklosti so bili posamezniki s takšnimi izzivi pogosto označeni zgolj kot družbeni posebneži, danes pa z gotovostjo vemo, da gre praviloma za bolezenska stanja in ne zgolj za trenutno slabo razpoloženje. Medtem ko slednje hitro izzveni, bolezensko stanje brez ustrezne strokovne obravnave vztraja in se poglablja.

Dodaja, da je tudi sam dolgo verjel, da bo stvar preprosto izginila. ''Sprva sem težko sprejel dejstvo, da gre za zdravstveno stanje.'' Ko govori o zdravljenju, poudari, da so zdravila pomemben del procesa. ''Zdravniki imajo šop ključev, tablete, in ti si ključavnica. Preverjajo, kaj deluje in kaj ne,'' prizna, da je bila njegova največja napaka ta, da je po prvem izboljšanju prenehal z zdravljenjem. ''Po dveh letih sem bil super in sem si rekel, da ne rabim več. Ampak bi moral nadaljevati. Na dolgi rok je to ključnega pomena.''

Ko ga vprašam, kaj bi želel sporočiti ljudem, ki se soočajo s podobnimi težavami, je zelo jasen. ''Treba je čim prej poiskati medicinsko pomoč. Prej ko to narediš, boljše je. Lahko se vlečeš leta in leta, snežna kepa pa postaja vedno večja. Potem je vse težje ustaviti.'' Pove tudi, da sam ne kadi in ne pije alkohola. ''Včasih iščeš razloge, ali si sam kriv, ali si si kaj povzročil. Ampak nisi. Tako je pač naneslo.''

Poudarja, da je potrebno ločevati med slabo voljo in boleznijo. Žan pravi, da mu ni težko biti žalosten ali vesel, težava je bolezen sama. ''Pri bipolarni motnji pride obdobje, ko karkoli narediš, ti je slabo. In to niso dnevna nihanja, kot jih prikazujejo filmi. To so obdobja, ki lahko trajajo dva meseca. Zato je tako težko prepoznati, kaj se dogaja.'' Pojasni, da tesnoba lahko popusti s sprehodom, bipolarna epizoda pa ne. ''Ko imaš dobro obdobje, ga imaš. Ko imaš slabo, ga imaš. In to traja. Ni to dva dni. Ni to: bom spil kavo, pa bo bolje'.''

Žan pravi, da ga je pri lastni bolezni najbolj presenetilo to, da je dolgo sploh ni prepoznal. ''Tega nisem vedel. Nisem videl pri sebi. Presenetilo me je, kako velika je razlika med navadno žalostjo in bolezenskim stanjem,'' pove. Po njegovih besedah so običajni občutki del življenja, medtem ko bolezenska odstopanja delujejo drugače, globlje in bolj vztrajno.