V letu 2017 v Sloveniji 411 samomorov

Leta 2017 je samomorilni količnik v Sloveniji (število umrlih zaradi samomora na 100.000 prebivalcev) znašal 19,89 (31,87 za moške in 8,08 za ženske). V absolutnih številkah to pomeni, da je za posledicami samomora v letu 2017 umrlo 411 oseb (327 moških in 84 žensk). Razmerje med moškimi in ženskimi samomori je znašalo 3,8 kar pomeni, da za posledicami samomora umre približno štirikrat več moških kot žensk.

Samomorilni količnik, ki smo ga zabeležili v letu 2017, je nekoliko višji v primerjavi z letom 2016, ko je bil samomorilni količnik najnižji v zadnjih nekaj desetletjih in precej pod dolgoletnim povprečjem. Kljub temu lahko rečemo, da je bil samomorilni količnik v letu 2017 še vedno precej nižji kot v desetletjih poprej.

Doc. dr. Saška Roškar za NIJZ je povedala: »Vsekakor je upad samomorilnega količnika, ki smo ga zabeležili v preteklih letih, vzpodbuda za nadaljevanje dela na področju preprečevanja samomora oziroma preventivnih dejavnosti – ozaveščanje splošne javnosti, aktivnosti destigmatizacije, delo na krepitvi veščin in kompetenc za prepoznavanje in obravnavo samomorilno ogroženih pri različnih ciljnih skupinah (splošna javnost, različni profili strokovnjakov …)« ter dodala: »Porast, zabeležen v letu 2017, pa nas opozarja, da je preprečevanje samomora naloga, ki se ji je potrebno kontinuirano posvečati, tudi, kadar statistika gre na bolje, in naloga, pri kateri morajo sodelovati vsi sektorji. Pomembno je dopolnjevanje preverjenih kliničnih intervencij in javno zdravstvenih strategij. Poleg tega pa je kljub trendu upada samomorilnega količnika Slovenija še vedno nad evropskim povprečjem (11 na 100 000 prebivalcev), kjer v zadnjih nekaj letih opažamo upadanje umrljivosti zaradi samomora.« 

S tem ciljem je bil oblikovan tudi letošnji slogan, saj osvetljuje najbolj pomemben del učinkovitega preprečevanja samomora – sodelovanje. Tudi za to se bo slogan letošnjega svetovnega dneva preprečevanja samomora »Skupaj za preprečevanje samomora« nadaljeval tudi v leti 2019 in 2020. Viziji sodelovanja med različnimi sektorji sledi tudi Resolucija nacionalnega programa o duševnem zdravju 2018–2028 (RNPDZ), ki jo je marca letos sprejel državni zbor. Eno izmed prednostnih področij (z ustreznimi strateškimi cilji) je tudi preprečevanje samomora, kjer je izpostavljenih pet specifičnih ciljev:

- dvig ozaveščenosti in pismenosti na področju duševnega zdravja, s poudarkom na samomoru;

- zgodnja identifikacija ogroženih oseb;

- zagotavljanje dostopnosti do pomoči in obravnave samomorilno ogroženim osebam;

- zmanjševanje porabe alkohola in

- omejevanje dostopnosti do sredstev za samomor.

S sprejetjem RNPDZ so preventivne aktivnosti, ki so se v zadnjih letih zgostile na področju preprečevanja samomora, dobile strateški okvir in podlago, kar omogoča nadaljevanje njihovega sistematičnega izvajanja oziroma okrepitve pomanjkljivih ali slabše zastopanih aktivnosti na določenih področjih Slovenije. Med bolj ogrožene v Sloveniji še vedno spadajo vzhodne statistične regije, sicer pa je podobno kot drugod po svetu tudi v Sloveniji višji količnik samomora opaziti z naraščanjem starosti, posebej izrazito je to pri moških v višjih starostnih skupinah.

Samomorilno vedenje moških in žensk se razlikuje

Hitrejši upad samomorilnega količnika je zaznati pri ženskah kot pri moških in prevalenca samomorov med moškimi ostaja konsistentno višja. V procesu samomorilnega vedenja moških je veliko dejavnikov z medsebojnim vplivom in lahko ključno prispevajo k negativnemu izidu. Mednje sodijo duševne in fizične težave in bolezni, dejavniki vezani na socialne odnose, socialno-ekonomski dejavniki in negativni življenjski dogodki, kot so ločitev ali razpad zveze, smrt bližnjega, selitev, izguba službe in pokoj. Poleg vsega tega igrajo pomembno vlogo tudi odzivi posameznikov na nakopičene težave in na iskanje pomoči. »Moški bodo verjetno še težje kot ženske razkrili svoje težave, predvsem pa bodo to naredili šele takrat, ko bodo problemi že zelo nakopičeni in ko jih bo že zelo težko reševati. Prepričanje, da je poiskati pomoč sramota, je pri moških še vedno precej zakoreninjeno, zato si dovolijo pomoči šele, ko presežejo to oviro. V naši študiji smo ugotovili, da na razkrivanje vplivajo tudi starost oz. zrelost posameznika in njegove življenjske izkušnje,« je pojasnila doc. dr. Vita Poštuvan z IAM in Nacionalna predstavnica pri Mednarodni zvezi za preprečevanje samomora.

Mladi kot posebej ranljiva skupina

Že skoraj desetletje se na Slovenskem centru za raziskovanje samomora Inštituta Andrej Marušič izvajajo preventivne aktivnosti za mlade. Eden od pomembnejših ciljev tovrstnih dejavnosti je identifikacija mladostnikov v stiski ter nadaljnje ukrepanje oziroma skrb za aktiviranje ustreznih virov pomoči. Doc. dr. Vita Poštuvan z IAM ob tem pove: »Zadnje šolsko leto je bilo posebno, saj se je po naših izkušnjah samomorilno vedenje v večji meri kot predhodno pojavljalo že v osnovnih in ne le v srednjih šolah. Vsekakor tega ne moremo razumeti kot trend, vendar ni odveč, da temu namenimo več pozornosti. Poleg tega smo bili v zadnjem letu na dvajsetih intervencijah, kjer smo na šolah, dijaških domovih ali neposredno s starši pomagali v primerih samomora mladostnika. To so vedno zelo težke situacije, ki močno zaznamujejo celotno institucijo oz. skupnost.« V centru še pojasnjujejo, da so stiske otrok velikokrat tudi spregledane, saj so znaki lahko zelo prikriti ali pa npr. sprememb v otrokovem vedenju ne pripišemo njegovi stiski, temveč odraščanju.

Uspešno pilotno uvajanje skupin za žalujoče s pomočjo tehnik čuječnosti

Ena bolj kompleksnih aktivnosti, ki so jo pričeli uvajati na IAM v letošnji pomladi, je bilo uvajanje tehnik čuječnosti na področje žalovanja. Izvedli so prvo pilotsko študijo, kjer so v dvomesečni tečaj vključili skupino ljudi, ki so svojo bližnjo osebo izgubili zaradi nenadne smrti. Ugotavljajo, da je program nudil ustrezno podporo žalujočim, predvsem zaradi odprtega, neobsojajočega odnosa do njihovega procesa žalovanja, kar jim je omogočilo, da so lahko počasi sprejeli smrt in nadaljnje korake soočanja z izgubo. V naslednjih mesecih bodo tovrstne podporne skupine izvajali po različnih krajih po Sloveniji.

Žalujoči po samomoru bližnjega so posebej ogrožena, a žal velikokrat spregledana skupina. Nacionalno združenje za kakovost življenja OZARA, skupaj s partnerji načrtuje izid knjižice »ZAKAJ tako boli: Po samomoru bližnje osebe«. Mag. Bogdan Dobnik iz združenja Ozare je ob tem povedal: »Knjižica je namenjena v pomoč in oporo predvsem družinskim članom, pri lajšanju stiske in iskanju temeljnih odgovorov v bolečem času po izgubi. Vsebina knjižice izhaja predvsem iz izkušenj, doživljanj, razmišljanj ljudi, ki so tudi sami doživeli travmatično izkušnjo samomora bližnjega ter iz kliničnih psihoterapevtskih izkušenj spremljanja in pomoči pri okrevanju po samomoru bližnjega.«

Preventiva v duševnem zdravju preprečuje globlje duševne stiske

Center za psihološko svetovanje Posvet že 12 let deluje v okviru društva v javnem interesu na področju varovanja zdravja in humanitarne organizacije Slovensko združenje za preprečevanje samomora. V trinajstih svetovalnicah 51 visoko strokovno usposobljenih strokovnjakov – večinoma psihologov in psihoterapevtov - pod strokovnim vodstvom prof. dr. Onje Tekavčič Grad in Anamarije Zavasnik izvaja redno supervizirano nedirektivno psihološko svetovanje. Osnovni cilj programa je pomoč odraslim posameznikom, parom in družinam pri razreševanju duševnih stisk. Polovica njihovih uporabnikov poišče pomoč zaradi težav v družini, petina zaradi depresivnosti in anksioznosti, desetina zaradi slabe samopodobe, sledijo pa težave v službi ali pri študiju, smrt bližnjega, težave zaradi telesnih bolezni, brezposelnosti ipd. 

Mojca Vatovec, poslovna vodja Posveta je povedala: »Polovici uporabnikov smo prva oblika pomoči. S strokovno, hitro in lahko dostopno pomočjo jim nudimo razbremenitev, napotitev, omogočamo učenje strategij za razreševanje težav, izboljšanje komunikacije, premagovanje stresa, izgub ter  stisk ob pomembnih življenjskih odločitvah,« ter dodala: »S tem omogočamo preventivo v duševnem zdravju, saj bi take duševne stiske ob poglobitvi lahko povzročile zdrs v duševno bolezen ali samomorilno vedenje.«