Ko je svoje telo izstradala na nevarnih 39 kilogramov in drugič pristala v bolnišnici, se je le zavedla, da jo bo takšno vedenje privedlo v pogubo. Mladostnici se je uspelo izviti iz primeža anoreksije in danes tehta zdravih 53 kilogramov. Sedaj pa želi druge opozoriti pred nevarnostjo tovrstnega obsedenega hujšanja.

''Grozljivo je, ko le pomisliš, da so vse tiste fotografije ogrozile moje življenje. Zame je bilo zelo pomembno, da natančno dokumentiram svojo težo, saj sem si na ta način zagotovila, da ne bi pridobila kakšnega kilograma. Fotografirala sem se ves čas iz najrazličnejših kotov, nato pa fotografije objavila na svojem privatnem blogu, da sem lahko sledila napredku. Sedaj sem presrečna, da sem šla korak naprej v življenju in da mi tega ni več treba početi. Počutim se zelo optimistično.''

Holly je svojo prvo fotografijo objavila poleti leta 2011. ''Ko sem videla na fotografijah, da sem bolj suha kot prej, sem se počutila dobro. A bila sem zelo kritična in prepričana, da še nisem shujšala dovolj. Fotografije sem si shranila tudi na telefonu, da sem si jih lahko ogledala tudi, ko nisem bila doma. To je zame postalo zelo pomembno.''

Z motnjo hranjenja se je prvič spopadla, ko je bila stara 14 let in se ji je zdelo, da so jo v šoli prijatelji izločili iz svojega kroga. ''O meni so se pričele širiti govorice in kar na enkrat so začele močno vplivati na moje življenje. Na enkrat nisem mogla več nadzorovati, kaj si ljudje mislijo o meni ali kaj govorijo o meni. Edina stvar, ki sem jo lahko nadzorovala, je bilo moje prehranjevanje.''

Poleg stradanja je pričela tudi obsedeno telovaditi in če je kakšen dan izpustila vadbo, zvečer ni mogla zaspati. Ko se je počutila najslabše, je napetost pomirila s samopoškodbo. ''Ko je bilo najhuje, sem se tudi poškodovala. Vse je ušlo izpod nadzora,'' priznava.

Vedela je, da potrebuje pomoč in odločila se je, da svoji materi napiše pismo, v katerem je pojasnila vse svoje občutke. 54-letna Yvonne Temple je bila šokirana, ko je prebrala pismo, saj se ji niti sanjalo ni, kaj se dogaja z njeno hčerjo. ''Holly je bila od nekdaj zelo suha, zato je dolgo trajalo, da sem ugotovila, kaj se je dogajalo,'' je pojasnila. Yvonne se je takoj dogovorila za srečanje z zdravnikom in po mesecu dni so jo mladostnico napotili v otroško psihiatrično bolnišnico, kjer so ji decembra 2011 diagnosticirali anoreksijo.

A zdravljenje ni bilo uspešno in v bolnišnici se je znova znašla maja leta 2012. Tudi tokrat je kmalu po tem, ko so ji dovolili, da gre domov, znova pričela izgubljati kilograme. Nato pa je v enem trenutku sama spoznala, da tako ne gre več naprej. ''Lansko leto februarja mi niso dovolili, da bi se vrnila v šolo in takrat sem spoznala, da si ne želim več v bolnišnico. Nekaj se je premaknilo v meni in spoznala sem, da nima smisla izgubiti vso telesno težo.''

Pričela je jesti in pridobivati kilograme in dosegla zdravo telesno težo. Danes se počuti veliko bolje in je odločena, da se ne bo vrnila na stara pota. Kljub temu pa priznava, da še vedno pridejo dnevi, ko bi se raje prepustila motnji hranjenja. ''Težko ohranjam zdravo telesno težo in včasih imam slabe dni, a sedaj sem uspela priti tako daleč.''

Nad njenim napredkom je zadovoljna tudi njena mati, ki si želi le, da bi tako bilo tudi v prihodnje. ''Tako težko jo je bilo gledati, ko je morala skozi to preizkušnjo – šli sva na počitnice in bilo je tako stresno, ko je nisem mogla pripraviti do tega, da bi jedla. Še danes včasih ne morem verjeti, kako premetena je bila pri idejah, ko se je želela izogniti hrani. Motnja je popolnoma spremenila njeno osebnost in za nekaj časa to ni bila več Holly. A sedaj lahko rečem, da naju je ta izkušnja močno povezala. Še vedno me skrbi zanjo, a sva se dogovorili, da bi mora povedati, če se počuti tesnobno, da stvari ne bi znova ušle izpod nadzora. Nikoli si nisem pogledala fotografij, ki jih je posnela in mislim, da si tega tudi ne želim. Sedaj sem le zelo ponosna nanjo, da je uspela priti tako daleč.''