Zasvojenost v najširšem pomenu besede je tako kompleksna tema, da vprašanja o tem, kaj jo povzroča in opredeljuje, celo po stoletju razprav in napredku v znanosti in medicini še vedno ostajajo deloma neodgovorjena. V današnji kulturi obstajajo različne perspektive in teorije, da odvisnost izhaja iz človekovega življenja. Jasno je eno – v odvisnosti je močan element psihologije, način, kako človek razmišlja, izkušnje, ki ga opredeljujejo, in odnos do lastne okolice vplivajo na to, da lahko zloraba neke snovi ali vedenja postane odvisnost. Psihologija, ki stoji za zasvojenostjo, tako zajema številne osnove, kot so vpliv življenjskega sloga in otroštva, družinska zgodovina, socialno-ekonomska demografija, osebnostne značilnosti, duševne motnje in številni drugi dejavniki. 

Marsikdo se ob primerjanju vseh vrst zasvojenosti, kot so zasvojenost z drogami in alkoholom, spolnostjo, nakupovanjem, igrami na srečo in številnimi drugimi sprašuje, ali obstaja rdeča nit, ki jih povezuje. V tem primeru odgovore lahko poiščemo v psihologiji zasvojenosti, ki se ukvarja z njenimi temeljnimi osnovami. Če zelo poenostavimo, lahko rečemo, da o zasvojenosti govorimo takrat, ko neko vedenje ali navada postane tako prijetna, da z njo ne moremo prenehati, čeprav negativno vpliva na naše delo, hobije, finance, odnose, zdravje in dobro počutje. Oseba, ki pije do te mere, da se loči od družine, odtuji od prijateljev ter izgubi službo, ter kljub temu še vedno pije, je odvisna od alkohola. Oseba, ki ima neobvladljivo potrebo po igrah na srečo, je zapravila vse prihranke, išče bančna posojila in ne želi početi nič drugega kot igrati igre na srečo, je odvisna od tveganja in iluzije nadzora. Podobno lahko ugotovimo tudi pri nakupovanju, spolnosti, prepovedanih drogah, zato lahko rečemo, da gre za zapleteno psihološko stanje, ki se kaže v kompulzivnosti početja kljub vsem posledicam. 

Kako odvisnost vpliva na možgane?

Možgani na enak način registrirajo vse užitke, ne glede na to, ali gre za odlično kosilo, denarno nagrado, drogo, nakupovanje, spolnost ... V možganih je užitek zaznamovan s sproščanjem nekaterih nevtrotransmiterjev. Vsakršna zloraba drog ali kompulzivno vedenje povzroča posebno močan val dopamina, ki zagotavlja bližnjico do sistema nagrajevanja v možganih. Medtem ko ti nevrotransmiterji prispevajo k izkušnji užitka, imajo vlogo tudi pri spominu in učenju. To pa motivira človeka k akciji in iskanju vira užitka iz pretekle izkušnje, kar bi lahko tudi pojasnilo, kako zasvojenost postane naučeno vedenje. V primeru dolgotrajne zasvojenosti to dejansko spremeni kemijo v možganih do te mere, da običajne aktivnosti (npr. spolnost, najljubša hrana, popivanje ...) ne proizvajajo enakih količin dopamina kot včasih. To pa zahteva vedno več kompulzivnega vedenja ali drog in s tem pričakovanja užitka. 

Kateri so dejavniki tveganja za odvisnost? 

Noben dejavnik ne more napovedati, ali bo nekdo postal odvisen od nečesa. Lahko pa rečemo, da kombinacija dejavnikov vpliva na tveganje zasvojenosti. Več kot ima oseba dejavnikov tveganja, večja je torej verjetnost, da bo neka navada ali razvada postala odvisnost. Na primer – biologija neke osebe je lahko dejavnik tveganja. Geni, s katerimi se ta oseba rodi, predstavljajo polovico tveganja za zasvojenost. Spol in duševne motnje so ostali potencialni dejavniki tveganja. Že dolgo je znano, da imajo odvisniki premalo aktiven sistem dopamina, ki jim zmanjšuje sposobnost uživanja v vsakdanjem življenju. Poseben dejavnik tveganja je tudi okolje, kar vključuje družino in prijatelje, socialno-ekonomski status, stres, vzgojo, izpostavljenost nevarnim okoliščinam. Tudi odraščanje brez obeh staršev je lahko velik dejavnik tveganja za izpostavljenost drogam v mlajših letih.

Zasvojenost je dvoslojna

Pri zasvojenosti gre za preplet telesnih in psiholoških komponent, ki človeka prisilijo, da preseže samo priložnostno uporabo določene snovi ali vedenja. Telesna zasvojenost je odvisna od posameznika in zanj značilnih dejavnikov, kot so starost, spol, narodnost, zdravstveno stanje, genetska nagnjenost. Pojavi se, ko njegovo telo postane odvisno od določene snovi, zanjo pa so značilni odtegnitveni simptomi, ko se uporaba snovi znatno zmanjša ali preneha. Psihološka odvisnost je drugačna. Pri njej se človekova želja in prizadevanje vrti okoli potrebe, da izkusi učinke, ki jih zasvojenost povzroči. Pogosto nastane zaradi poskusov razbremenitve določenih negativnih okoliščin ali čustev, kot so žalost, depresija, osamljenost, brezup, krivda, sram, neuspeh ali pomanjkanje lastne vrednosti. Gre za poskus nadomestitve negativnih situacij z lažnim občutkom dobrega počutja, s čimer se začne cikel, ki ga je težko prekiniti. Ko ta cikel napreduje, človek zaide vse globlje v odvisnost. 

Prekinitev zasvojenosti zahteva razumevanje temeljnih vzrokov, ki vodijo v neko vedenje. Eden najtežjih vidikov je soočanje z neprijetnimi čustvi, situacijami in ljudmi, kar vključuje sprejemanje pozitivnih, produktivnih in proaktivnih korakov za obvladovanje razmer. 

Viri: RehabCenter / PsychCentral