Prijaznost in ustrežljivost se morda zdita na splošno dobri, vendar lahko v želji, da bi nas drugi imeli radi, hitro gremo predaleč. Kmalu se lahko namreč počutimo čustveno izčrpane, pod stresom in tesnobne, vse to pa zelo radi pripisujemo vsem drugim stvarem, le temu, kar je resnično srž problema, ne. 

Kakšne so značilnosti ljudi, ki želijo ugajati? 

Tisti, ki imajo potrebo po ugajanju drugim, potrebe drugih postavljajo pred svoje. Zelo so naravnani na druge, pogosto so skrajno prijazni, ustrežljivi in prijazni. Četudi so te lastnosti, kot že omenjeno, velikokrat označene kot pozitivne, imajo ljudje s temi značilnostmi, težave pri postavljanju zase in postavljanju lastnih meja, kar lahko navsezadnje vodi v škodljiv vzorec tako imenovanega samopožrtvovalnega vedenja in samozanemarjenja. 

Želja po ugajanju drugim je povezana z osebnostno lastnostjo, ki jo imenujemo sociotropnost – ljudje z njo imajo občutno pretirano željo, da bi bili všečni drugim, hkrati pa močno potrebujejo družbeno sprejetost. V odnose vlagajo čas in energijo zato, da bi pridobili odobravanje drugih.

Kot smo že ugotovili, je glavna značilnost takih ljudi ta, da težko rečejo ne. Nenehno jih skrbi, kaj si drugi mislijo o njih, zlahka in velikokrat se počutijo krive, ko ljudem rečejo ne ali pa zgolj izrazijo nasprotno mnenje, strinjajo se tudi s stvarmi, ki jim niso všeč, počnejo stvari, ki si jih ne želijo početi in se borijo s slabo samopodobo. Mnogi se tudi neprestano opravičujejo, prevzemajo krivdo za stvari, ki niso odvisne od njih in praktično nikoli nimajo prostega časa, ker vedno delajo stvari za druge. Na splošno so to zelo empatični in skrbni ljudje, pri katerih so se vse prej omenjene značilnosti razvile kot posledica slabe samopodobe, potrebe po nadzoru ali velike nagnjenosti k pretiravanju. 

''Šele ko se odrečeš zavetju udobja in se začneš počutiti nelagodno, vidiš, iz česa si narejen in kdo si.''  – Sue Bird 

Kaj lahko pomaga pri premagovanju takšnega vedenja? 

Na tem mestu moramo poudariti, da tovrstno vedenje navadno izvira iz nečesa globljega. Pri spoprijemanju s težavami vam lahko pomaga psiholog ali terapevt, ki vas bo znal ustrezno usmerjati in voditi, nekaj ključnih vprašanj pa si lahko postavite tudi sami. Preberete si jih lahko v nadaljevanju. 

1. Od kod izvira želja po ugajanju drugim?

Kot že omenjeno, se za tovrstnim vedenjem navadno skrivajo globoki vzorci in svojevrstne izkušnje. Odgovor na vprašanje, od kod izvira potreba po ugajanju drugim, pa posledično ni preprost. Nekateri ljudje se lahko sami dokopljejo do globine problema, spet drugi – navadno je to tudi svetovano – si pri tem poiščejo pomoč. Če boste začeli sami 'kopati' po svojih vzorcih, naredite to na ustrezen način, predvsem pa si dajte čas – večletnih vzorcev se pač ne da znebiti v enem dnevu. Na tem mestu še enkrat priporočamo pomoč strokovnjaka, ki ni nikoli odveč.

2. Kaj je moja prednostna naloga?

Načeloma se vsi še predobro zavedamo, da sta v vseh odnosih v našem življenju prisotna nenehno prilagajanje in iskanje kompromisov. Omenjeno je kljub vsemu nekaj popolnoma drugega kot ugajanje in žrtvovanje lastnih potreb in želja za druge. Zato bo vprašanje, kaj je vaša prednostna naloga, na začetku vaše poti v vas morda vzbujalo nelagodje in nemir. Sedite nekam na samo in se vprašajte, kaj si želite. Kaj si želite vi? Kaj je vaša želja? Morda boste potrebovali dlje časa, ampak vztrajajte. Navadno imamo globoko v sebi že odgovore, ki jih iščemo, samo dovoliti si moramo, da jih slišimo. 

Strah nas prepričuje, naj se vrnemo v varno zavetje udobja. Gre za globoko zakoreninjen samoobrambni mehanizem. Strah je zasnovan za zaščito in igra vlogo, ko se znajdemo v veliki nevarnosti. Težava je v tem, da je naš strah pogosto le napihnjen odziv na psihološko pogojevanje. Bojimo se negativnega odziva, ki izhaja iz izražanja neodvisnega mnenja, drugačnega od našega. Zaradi svoje pogojenosti verjamemo, da je biti edinstven ali imeti drugačno mnenje manj varno, in to prepričanje nam preprečuje, da bi izpolnili svoj potencial. Prvi korak je torej, da se soočimo s svojim strahom. 

3. Kaj je pomembno zame?

Postavljanje sebe na prvo mesto nikakor ni sebično ravnanje. Ravno nasprotno. Izbira avtonomije in samoizpolnjevanja je najbolj zdrava stvar, ki jo lahko naredimo. Doseganje našega največjega potenciala, tako imenovana samoaktualizacija, je na vrhu hierarhije potreb po Maslowu. Težava pa nastane ravno pri ljudeh, ki so vse življenje čutili željo po ugajanju drugim. Morda se boste soočili z dejstvom, da sploh ne veste, kaj je pomembno za vas, saj ste vse življenje v ospredje postavljali potrebe, želje in mnenja drugih ljudi. Tudi pri tej točki si vzemite čas, saj bo mogoče trajalo nekaj časa, preden boste dobili dokončen odgovor na svoje vprašanje. 

Kot smo že nekajkrat omenili, soočanje s takšnim vzorcem vedenja je navadno težko ter zahteva ogromno časa in energije, vsekakor pa je vredno. Strokovnjak, bodisi psiholog bodisi terapevt, pa vam je lahko samo še v dodatno pomoč.

Počnite več stvari, ki vas veselijo. Dovolite si, da se osredotočite na svoje potrebe, in postali boste edinstvena oseba, kakršna naj bi bili. Nimate moči ugoditi vsem, imate pa moč, da ugodite sebi.

Vir:  tinybuddha, verywellmind