Nenehna dosegljivost tukaj in zdaj, večerna spletna sestankovanja, vedno več zadolžitev, preseganje normalnega delovnega urnika, želja po uspehu, stalno dokazovanje nadrejenim, da se da tudi od doma vzdrževati produktivnost, vedno hitrejši tempo in obkroženost z vse bolj napredno tehnologijo, ki nam omogoča, da lahko vedno in povsod delamo, je le nekaj od mnogih elementov, ki hitro pripeljejo v toksično oziroma nezdravo produktivnost. A kje pri vsem tem je čas zase in svoje najbližje? Treba se je zavedati, da vsaka dodatna ura, ki jo porabimo za delo, pomeni uro manj časa zase ali družino. Ko svoje časovno okno za zasebni čas stisnemo na minimum (ali ga celo popolnoma zapremo), je čas za razmislek, ali je to res to, kar si v življenju želimo.

Pri toksični produktivnosti gre pogosto za koncept ’kuhane žabe’, pri katerem še sami natanko ne vemo, kdaj smo se znašli v nepreglednem kaosu dela, hitenja, poseganja po rezultatih in nenehnega dokazovanja. Težava pa nastane, ko nehote in nezavedno postanemo ujeti v obsedenosti s produktivnostjo, kar pogosto spremlja občutek, da ne delamo dovolj. Ta nemir pogosto spodbuja strah pred neuspehom in tem, da nismo dovolj dobri ali pa lastno vrednost merimo le na podlagi opravljenega dela. Počitek, čas zase lahko v tem primeru razumemo kot šibkost ali preprosto izgubljen čas. Na koncu lahko pridemo celo do točke, ko smo preobremenjeni do te mere, da vse skupaj vpliva na psihofizično počutje in odnose. 

Kaj se zgodi, če toksična produktivnost ostane neprepoznana?

Lahko bi rekli, da naša kultura daje velik poudarek na produktivnosti (nagrajujemo najboljše študente, poveličujemo podjetnike, ki se hvalijo s svojo delovno etiko in pomanjkanjem spanca), po drugi strani pa postavljamo v ozadje to, da so ljudje prisotni, spočiti in si postavljajo razumne cilje. 

Toksična produktivnost je gorivo za izgorelost, kronično utrujenost in izčrpanost, v veliko primerih pa tudi za tesnobne motnje in depresijo. Ljudje nismo roboti, ki se lahko ženemo v neskončnost, vsi imamo svoje meje, zato je pomembno, da se znamo ustaviti. Po drugi strani pa lahko s prekomernim usmerjanjem energije v delo prikrivamo občutke nizke vrednosti, krivde, žalosti, pri čemer delo služi kot pobeg in sredstvo dokazovanja. Do toksične produktivnosti pride takrat, ko se meje med delom in prostim časom začnejo mešati ali se popolnoma prekrijejo. 

Znaki toksične produktivnosti

→ Ko delamo v takšnem obsegu, da ignoriramo osnovne življenjske potrebe, kot so spanje, prehranjevanje, socialno življenje in ob tem pozabljamo na ostale obveznosti in odgovornosti. 

→ Ko imamo nerealna pričakovanja in vsak dan mislimo, da bomo posegali po dobrih ali celo vedno višjih rezultatih, ne glede na zunanje dejavnike in stresne situacije. 

→ Ko se zaradi utrujenosti ali neučinkovitosti počutimo krive, ne dovolj dobre in smo ob tem nemirni. 

→  Ko lastno vrednost pripisujemo samo temu, koliko smo naredili, koliko ur smo delali in kako uspešni smo bili pri tem. 

→ Ko se počutimo krive, če si vzamemo čas za počitek in sprostitev.

→ Ko družinski člani pogosto izražajo razočaranje in se pritožujejo, da vedno delamo, da nas nikoli ni zraven, da smo vedno odsotni, da nas pogrešajo. 

Kako prekiniti začaran krog? 

Pomemben je razmislek o življenjskih vrednotah in prioritetah. Nič ni narobe, če imamo svoje delo radi in ga z veseljem opravljamo ter mu kdaj pa kdaj namenimo tudi kakšno uro prostega časa. Narobe pa je, ko zaradi dela začne trpeti zdravje, bližnji odnosi in kakovost življenja nasploh. V takšnem primeru velja razmisliti o vrednotah, prioritetah in ravnovesju. 

Pri tem so nam lahko v pomoč tudi vprašanja s katerimi naredimo refleksijo: Je podjetje, v katerem delate osredotočeno izključno na produktivnost, pri čemer zdravje zaposlenih ni pomembno? Imate spletne sestanke organizirane tudi izven delovnega časa? Ali nadrejeni pričakujejo, da ste vedno dosegljivi? Si dan lahko razdelita na čas, ki ga namenite službi in izključno zase? Ali lahko postavite in tudi ohranjate meje, kot so: čas brez telefona, odmori, čas za otroke, partnerja, zdrav cikel spanja, redno prehranjevanje? 

Vam delo pomeni beg pred težavami in v njem najdete uteho? Ali s pomočjo dela, ki ga opravljate, iščete občutek vrednosti, samozavest, zunanje potrditve? Si postavljate nerealne cilje, ki jih je nemogoče doseči? Glede na opaženo si postavite prioritete, cilje ali poiščite nasvet mentorja, svetovalca, coacha ali terapevta. 

Viri: PsychologyToday / BetterHelp