Beseda morati, ki nas žene nenehno naprej, je lahko dober opomnik, ker nam sama od sebe ponuja vprašanje, kaj pravzaprav res moramo v svojem življenju? V prvi vrsti bi morali znati predvsem prisluhniti sebi, še posebej ko nam telo začne sporočati, da je dovolj.  Sabina Kračun, terapevtka: Ali bomo izgoreli ali ne, je odvisno od načina (vzorca) našega odzivanja na stres (tudi namišljenega) in kakšen odnos imamo do dela, sebe in drugih. Več o tem pa v nadaljevanju. 

Kaj je izgorelost? 

Izraz za izgorelost je burnout, kar pove, da je nekaj gorelo in je nato pregorelo oz. izgorelo. Govorimo o psihofizični energiji, ki jo ima vsak človek v omejeni količini, čeprav imamo včasih občutek, kot da lahko premikamo gore, pa imamo vendarle neke fizikalne omejitve, če se jih zavedamo ali ne. V kolikor tega ne želimo ali ne zmoremo upoštevati, se bo to odražalo na telesu, saj nas bo opozorilo, ko bo vsega preveč. Ker je človek fizično, energijsko in duhovno bitje, ga je modro tako tudi obravnavati. Na splošno pa gre pri izgorelosti za neravnovesje med tem, koliko energije porabimo za vsakodnevno življenje in koliko je dobimo nazaj. Ko se oseba znajde v izgorelosti, je to huda izkušnja, saj ne moremo več ukazovati telesu in psihi, ampak počasi po korakih na sočuten način poskrbeti zase.

Kakšni so tipični simptomi in kako izgorelost vpliva na naše zdravje? 

Simptomi se delijo glede na to, v kateri fazi izgorelosti se nahajamo. Prav tako je od tega odvisno, na kakšen način se lotevamo zdravljenja oziroma ukrepanja. Torej v začetni stopnji, ko gre bolj za delovno izčrpanost, bo dovolj že samo počitek, s katerim bomo regenerirali naše telo. Ko gre za drugo in tretjo fazo, to ni dovolj, ampak je potrebno poiskati zdravniško pomoč, saj imamo že okvarjene organe, kar se kaže z vrsto psihofizičnih simptomov.

V prvi fazi (lahko traja do 20 let) boste najprej opazili, da ste kronično utrujeni (normalna posledica prevelike količine dela) zaradi izčrpanosti (to še ni izgorelost). Mogoče to opažate že dlje časa (govorimo o letih). Ko zjutraj utišamo budilko in jo nastavimo na dremež. Naše počutje je takšno: Vse na svetu bi dal, da lahko spim še deset minut. Ali če opišem drugače, da smo zjutraj bolj utrujeni, kot ko smo šli zvečer spat. V tej fazi oseba prepozna utrujenost in tudi počiva (si vzame podaljšan vikend počitka), če se uspe spočiti, je vse v redu. V kolikor ne razume, kaj mu telo sporoča, lahko te začetne simptome preglasi z delom, na primer ko se oseba počuti utrujeno, ne počiva, ampak je še bolj angažirana (lahko bi rekli, da grdo ravna s sabo) in dela še naprej. Nevroznanstveniki so dokazali, da se spremenijo nevrokrogi v možganih. Motorično delovanje telesa povzroči zvišanje nevrotransmiterja dopamina, ki je zasvojitven (sčasoma se razvije deloholizem, kar zagotovo pripelje do izgorelosti).

V začetni fazi izločajo nadledvične žleze več kortizola z namenom, da bi izločanje stresnih hormonov uravnotežila. In to ji tudi uspe, vendar če ne bomo nič spremenili in se bomo izčrpavali naprej, bo zmanjkalo kortizola (govorimo o zadnji fazi izgorelosti).

V drugi stopnji (1-2 leti) se simptomi ojačajo tako po intenziteti kot po pogostosti pojavljanja. V ospredju so psihopatološki simptomi, občutek utrujenosti, ki ni posledica predhodnega psihofizičnega napora. V tej fazi že govorimo o ujetosti (ne glede na to koliko počivamo, še vedno se ne spočijemo). 

V drugi fazi zanikane simptome iz prve faze prepoznamo in vemo, da se nekaj dogaja. Ni mogoče, da jih ne bi opazili, ker so tako izraziti, je pa ključno, kaj naredimo s tem. Lahko, da želimo preglasiti utrujenost s samoobtoževanjem: "Moram začeti delati na sebi!" Začnemo se ukvarjati s športom, jogo in drugimi dejavnostmi. Gibanje in šport sta dobra stvar, vendar moramo razumeti, da pretiran šport deluje tudi stresno na telo. Torej če ne upoštevamo psihofizičnih obremenitev iz službe in dodamo še en stres (prekomerna telesna aktivnost), imamo VIP vstopnico v izgorelost. 

Količina kortizola, ki je omejena v nadledvičnih žlezah, se iztroši. To občutimo, kot da nimamo energije, ko pridemo iz službe in nas zmanjka na kavču pred televizijskim zaslonom. V drugi fazi začnemo opažati, da se ne počutimo dobro v službi in razmišljamo o menjavi službe. Vedeti moramo, da druga služba pomeni menjavo delovnega okolja in spet prilagajanje ter vrsto novih izzivov z omejeno količino energije, ki jo imamo. Če je menjava službe res boljša, potem pozdravljam to odločitev, a še bolje bi bilo izvesti odmik od dela ali se vsaj razbremeniti na delovnem mestu, kjer ste in se nato odločite za drugo delovno mesto.

Tretja faza je psihofizični zlom, kjer gre za simptome v razcvetu in sam adrenalni zlom. Občutki tesnobe in depresije so zelo močni in ovirajo profesionalno delovanje posameznika.

Kako se odražajo psihopatološki simptomi? 

V drugi fazi so bolj intenzivni čustveni in kognitivni znaki, ki se seveda odražajo na vedenju. Če zanikamo utrujenost, kar je pogost simptom, v resnici zanikamo samega sebe – ne poznamo svojih osebnih meja. Psihopatološki simptomi se pogosto pokažejo v obliki prekomerne zaskrbljenosti (tesnoba), kar je posledica porušenega kemičnega ravnovesja nevrohormonov v možganih. Posameznik postaja razočaran nad sabo, ker ne zmore narediti vsega, kar si je zamislil, to doživlja kot osebni poraz. Ni tolerance do sprememb, saj je vse zelo naporno (v delu, ki ga je prej opravljal zelo rad, zdaj ne najde smisla). Emocionalno se pojavijo občutki nemoči in se stopnjujejo do obupa in apatičnosti. V službo hodi samo zato, ker je treba plačati položnice in to vzame še tisti kanček energije, ki je na razpolago.

Zakaj pride do izgorelosti? 

Najpogosteje se izgorelost odraža najprej na delovnem mestu, saj imamo tam manj nadzora nad uravnavanjem delovnih obveznosti. Vsak ima nad sabo nekoga, ki je na nek način nadrejen. Pa vendar se lažje prepustimo voditi osebi, ki zna uravnavati samega sebe. Torej smo lahko mi vodje samemu sebi in uravnavamo delovne obveznosti, tudi kdaj rečemo ne, a ne zato, ker bi bili leni ali sebični, ampak ker je v izgorelosti nujno potrebno zaščititi telo in duha, saj bomo drugače kaj hitro breme družbi. 

Ker živimo v svetu z visokimi pričakovanji, se to odraža v medosebnih odnosih in tu tiči vzrok za izgorelost. Kako opremljeni smo za sprotno postavljanje osebnih meja, ko nam nekdo naloži preveč dela oziroma nas ne spoštuje pri opravljanju dela. Kaj naredimo s tem? Tarnamo: "Nič se ne da narediti! Tak je sistem, krivi so nadrejeni." Vse to je lahko tudi res, vendar lahko vplivamo na svoje doživljanje in svoj svet, ki si ga oblikujemo znotraj tega sistema. Biti proaktiven, tudi kadar gre zase.

Kako se lahko uspešno spopademo z občutki krivde in nezadostnosti?

Če smo nagnjeni k temu, da se prekomerno angažiramo pri delu, v odnosih z ljudmi itd., ves čas skrbimo za druge. Še slabše je, če smo razvili deloholizem in smo perfekcionisti. Človek ne ve, kje bi začel spreminjati stvari, da se izvije iz primeža izgorelosti. Občutek krivde se prebudi takrat, ko oseba ne zmore več narediti vsega, kar si je zamislila ali so mu naročili drugi. Pod krivdo so žalost, razočaranje in jeza, ki je potlačena. Posameznik se jezi sam nase, namesto da bi v neki funkcionalni obliki ta čustva izrazil navzven. Zato je pomembno, da si poišče pomoč psihoterapevta, ki mu bo pomagal poiskati nezavestne vzorce, ki so ga pripeljali v to stanje. 

V odrasli dobi je potrebno prevzeti odgovornost zase, saj valjenje krivde na drugega ne pomaga. Tu se pričneta delo na sebi in oblikovanje novih vrednot, ki ne temeljijo na prisiljeni storilnosti. Včasih česa ne zmoremo in nam tudi ni treba. Včasih je treba dati sebi dovoljenje za to, da si lahko namenimo tudi počitek.

Kaj lahko naredimo, če ugotovimo, da smo tudi sami na poti do izgorelosti?

Ko smo utrujeni ali izčrpani in slutimo, da nismo dobro, se vzemimo resno! Pogosto se odločimo za obisk osebnega zdravnika. Če niste bili dolgo pri zdravniku, vas bo napotil na vrsto laboratorijskih preiskav. Nato vam bo povedal o rezultatih preiskav in če bodo te v mejah normale, pomeni, da se še lahko izvijemo iz primeža izgorelosti – posledice še niso tako hude, da bi bili okvarjeni naši telesni organi. Vendar pa nekje v ozadju po navadi vrta črv dvoma, le zakaj se tako zelo slabo počutimo? 

Zdravnik vam bo v primeru fizičnih simptomov predpisal simptomatska zdravila (npr. Ketonal, Analgin – protibolečinska zdravila za lajšanje fizičnih bolečin) in svetoval počitek. Če imate težave s spanjem, vam lahko zdravnik predpiše uspavala ali pomirjevala. Kadar prevladujejo psihični simptomi, vam zdravnik postavi diagnozo depresija in zato dobite antidepresive ali napotitev k psihiatru. Antidepresivi so dobra pomoč, saj zavirajo pretirano izločanje kortizola. 

To se pozna po boljšem počutju in imamo več energije, vendar če ne spremenimo vzorca, ki nas je privedel do izčrpanosti, bomo hitreje zdrveli v izgorelost. Antidepresivi nam dajo občutek, da smo spet dobili dovolj energije, ki jo nespametno trošimo še naprej, uničujemo svoje telo do adrenalnega zloma.

Zelo pomembno je, da osmislimo stres. Če pogledamo življenje za nazaj in odstranimo vse stresne situacije, ali je bilo smiselno, da smo se borili za nekaj ali je bila vržena energija proč. Na primer ko nosečnica rojeva otroka, je to stresno in ne pomeni, da ne boli, pa vendar kmalu potem rečejo: "Saj hitro pozabiš, ko vidiš novorojenčka." Torej je smiselno potrpeti, ker nam otrok prinese veliko radosti. 

Kako pa je z delom – ali je res smiselno, da toliko delamo, trpimo in gre mimo našega življenja večina kakovostnih izkušenj? Tarnamo, da je treba plačati položnice in skrbeti za družino – a veste, da bodo položnice ostale  ne glede na to, ali bomo mi izgoreli.

Nujno je spreminjati naš odziv na stres! Terapija oziroma zdravljenje je odvisno od stopnje izgorelosti. Nujno je upoštevati počitek in umik od dela (ali vsaj zmanjšanje obsega dela) ter poiskati psihosocialno podporo in obiskati zdravnika (osebnega zdravnika, psihiatra, kliničnega psihologa, psihoterapevta). Brez sočutja do samega sebe ne bo šlo!

Načeloma si lahko pomagamo s tehnikami sproščanja: progresivno mišično relaksacijo, body scanom, čuječnostjo, dihalnimi tehnikami, vizualizacijo, imaginacijo, avtogenim treningom, jogo, meditacijo, EFT (tapkanje), masažo (refleksoterapijo, akupresuro, Bownovo terapijo) ter masiranjem napetih in utrujenih mišic.