Za lažjo predstavo naj omenim še neasertivne oblike komunikacije, kamor sodijo pasivnost, agresija in manipulacija. Vse tri kažejo na to, da oseba ne zna na funkcionalen način skomunicirati določene informacije, težave, konflikta ... Nemalokrat se takšna komunikacija zgodi povsem v afektu ali kot refleksen odziv. Posameznik, ki se skriva za pasivnim obnašanjem velikokrat igra žrtev in želi do cilja preko vzbujanja občutkov krivde. V večini primerov ne stoji za svojimi dejanji in pusti, da se drugi odločajo namesto njega. Nima samozavesti in ne zna postavljati mej drugim. Posameznik, za katerega je značilno agresivno vedenje je aroganten, napadalen, ciničen in žaljiv, odnosi z drugimi mu predstavljajo igro moči in nadzora. Kljub zunanji podobi ’nesutrašnega borca’ je globoko v sebi zelo negotov in prestrašen. Tisti, ki se s težavami sooča preko manupulativnega vedenja pa je navajen, da prek različnih psiholoških igric doseže zastavljen cilj. Največkrat igra na čustva drugih, saj ve, da bo preko usmiljenja, krivde in jeze dosegel nadzor.

- očesni stik, s katerim kažemo iskrenost in sprejemanje sogovornika,

- drža telesa: samozavestna in skladna govorica telesa podkrepi pomen sporočila, ki ga predajamo,

- geste: ustrezna gestikulacija pripomore k poudarku sporočila,

- glas: modulacija glasu pomaga pri prepričljivejšemu, sprejemljivejšemu predajanju informacij,

- čas: presodite, kdaj je najbolj primernen čas za predajo informacije, da bi kolikor le lahko povečali njen učinek,

- vsebina: kako in kje se odločite za pogovor je veliko pomembneje kot to, kaj boste povedali.

Asertivni odzivi se nanašajo na spoštovanje sebe in sogovornika. Če se z njim ne strinjamo, to jasno, a prijazno izrazimo. Če ga ne razumemo, ga prosimo za pojasnilo. Če čutimo, da nekaj ne želimo, potem to izrazimo s stavki, kot so: »Ne, nimam časa.« »Zaenkrat bo moj odgovor ne, ampak bom kljub temu še malce razmislil.« »Tokrat se ne bom odločila za udeležbo.« Zavračanje sogovornika ne pomeni, da ga ne spoštujemo, pač pa da stojimo za svojimi prepričanji in prevzemamo odgovornost za svoja dejanja, življenje.

Prednosti asertivne komunikacije

Ena od najpomembnejših prednosti asertivne komunikacije je zagotovo ta, da omogoča jasnejše podajanje informacij, vzpodbuja k samozavestnejšemu in bolj suverenemu nastopu. Priporočljiva je zlasti za ljudi na vodilnih položajih, saj z njeno pomočjo vodje učinkoviteje rešujejo vsakodnevne izzive in so običajno sodelavcem bolj všečni. Kaže se, da ima velike učinke tudi pri pogajanjih, saj ljudje veliko hitreje prepoznavajo in nasprotnikov položaj in z njim lažje ustvarjajo kompromise. S pomočjo asertivnosti lažje in bolj učinkovito rešujejo težave in so manj nagnjeni k tesnobi ali stresu. Njihova drža je samozavestna in ne počutijo se žrtve, ko stvari ne gredo po začtrani poti.

Kako vemo, da nismo asertivni?

Kot že rečeno pomeni asertivnost zavedanje lastnih zmožnosti, suvereno izražanje svojih občutkov in mnenj, sposobnost prevzemati odgovornosti in sklepati kompromise. Zavedamo se, da so konflikti del vsakdana, zato jih tako tudi sprejmemo. Asertivnost nam dela težave če težko postavljamo razmejitev drugim (ne znamo reči ne), prepuščamo življenje in odločitve v roke drugih, se veliko ukvarjamo z vprašanjem, kaj si drugi mislijo o nas, se ne želimo izpostavljati, težko ali sploh ne izražamo svojega mnenja, ne verjamemo, ko nas kdo pohvali.

Kako se naučimo asertivnosti?

Asertivne komunikacije se naučimo predvsem preko osebnostne rasti. To pomeni raziskovanje in ukvarjanje s svojimi čustvi in načinom vedenja, kar omogočajo številni seminarji, delavnice, predvsem pa individualna svetovanja pri usposobljenem strokovnjaku. Velikokrat se pri težavah z asertivnostjo skriva v ozadju prav slabe izkušnje iz najzgodnješih let.