Kakšne oblike nasilja nad ženskami poznamo in katera oblika je v Sloveniji najpogostejša?

Nacionalna raziskava, katere podatke so pravkar objavili, kaže, da je v Sloveniji največ psihičnega nasilja, ki ga doživlja celo vsaka druga ženska (gre za zmerjanje, smešenje, zastraševanje, lažne obtožbe, razkazovanje orožja pred žensko, omejevanje in preprečevanje stika s sorodniki in podobno). Po raziskavi pa fizično nasilje doživlja vsaka četrta ženska v Sloveniji. Psihično in ekonomsko nasilje sta najtežje ''materialno'' opredeljivi obliki nasilja, čeprav lahko pustita izjemno hude posledice. Tako vemo, da dolgotrajno doživljanje psihičnega nasilja pri ženskah pušča hude psihosomatske posledice, ženske, ki ga doživljajo, imajo pogosteje znake depresije, migreno, so v slabem psihofizičnem stanju ...

Kako življenje v nasilnem okolju zaznamuje otroke? Kakšne posledice jim lahko pusti?

Že dolgo vemo, da opazovanje nasilja pri otrocih pusti podobno hude posledice kot njihovo ''neposredno'' doživljanje nasilja. Druge posledice, ki jih poznamo pri otrocih, ki doživljajo nasilje ali ga opazujejo, pa so: otroke je zelo strah, imajo močne občutke krivde, počutijo se nemočne, ker ne morejo preprečiti nasilja, počutijo se drugačne od drugih otrok, nasilje skrivajo pred drugimi, ker poskušajo zaščititi družino, težko zaupajo ljudem, zapirajo se vase, potlačijo svoja čustva, imajo slabo samopodobo. Lahko se pojavijo celo težave pri govoru, učenju, modrice, odrgnine, rane, druge telesne poškodbe, močenje postelje, pogosti glavoboli, težave z želodcem; razvijejo lahko tudi motnje hranjenja, lahko postanejo nasilni ali postanejo žrtve nasilja s strani svojih vrstnikov, se samopoškodujejo …

Kako bi lahko po vašem mnenju vsak od nas doprinesel k zmanjšanju nasilja nad ženskami?

Ustvarjanje klime, v kateri ni strpnosti do nasilja nad ženskami, je eden od naših najpomembnejših ciljev. Skupino ''opazovalcev'' nasilja, torej ljudi, ki niso nasilni in nasilja ne doživljajo, vedno pozivamo, naj reagirajo, naj jasno povejo, da nasilja ne odobravajo, naj nasilje prijavljajo. Če je mogoče, je prav, da ženski nevsiljivo ponudimo svojo pomoč, povemo, da se lahko na nas kadar koli obrne, ponudimo zloženke in informacije o obstoječih oblikah pomoči. Če slišimo nasilje v sosednjem stanovanju, pa vedno pokličemo policijo. Učinkovit in raznolik sistem pomoči ter učinkovit sistem kaznovanja povzročiteljev nasilja pa je zagotovo tudi pomemben.

Kako pomagate ženskam, ki se k vam zatečejo po pomoč? Kakšen je pravzaprav postopek?

V našem Društvu postopek poteka tako, da ženska najprej pokliče na brezplačen SOS telefon (080 11 55). To velja za vključitev v vse programe Društva SOS telefon, tudi skupino za samopomoč. Na SOS telefonu se z usposobljeno svetovalko pogovori o svoji situaciji in skupaj razmislita o tem, kaj bi bilo v danem trenutku najbolje storiti (na katere institucije se obrniti in podobno). Če je gospa ogrožena in se želi umakniti v varno hišo ter imamo prosto mesto, se s svetovalko na SOS telefonu dogovorita za uvodni razgovor s strokovnimi delavkami iz zatočišča. Na uvodnem razgovoru dobi gospa dodatna pojasnila o tem, kaj to varna hiša je, kakšna so pravila, ki jih bo treba upoštevati (tajnost lokacije, najverjetnejše prešolanje otrok in podobno), kaj ji lahko ponudimo ... Če se gospa odloči, da se bo umaknila v varno hišo, se s strokovnimi delavkami dogovori za sprejem. V varni hiši lahko s svojimi otroki biva do največ enega leta. Če prostora nimamo, ji posredujemo informacije o drugih varnih hišah po Sloveniji. Če pa se gospa na primer ne želi umakniti v varno hišo oziroma meni, da zanjo takšna oblika pomoči ne bi bila primerna, se ji ponudijo vse informacije o tem, kam se lahko obrne, kaj so institucije dolžne narediti, kako se zaščititi pred nadaljnjim nasiljem (varnostni načrt). Z njo se pogovorimo o tem, da je za nasilje odgovoren izključno tisti, ki ga povzroča, o njenih čustvih, ponudi se ji druge oblike pomoči, kot je skupina za samopomoč, svetovanje in podobno. Prav tako se ji pove, da nas lahko pokliče kadar koli. Če si bo premislila in se kasneje želela umakniti, prav tako. Če pa gospa na SOS telefonu pove, da je ogrožena točno ta trenutek, se jo usmeri v krizni center, kjer imajo svoj postopek, in vsekakor na policijo.

Zakaj se po vaših izkušnjah nekatere ženske ne uspejo same zoperstaviti nasilnemu partnerju oziroma ga enkrat za vselej zapustiti?

Razlogov za "ostajanje" je veliko in so zelo kompleksni; spomin na "dobre stare čase" (ponavadi so v vsakem odnosu na začetku lepi trenutki in mnogi povzročitelji nasilja so bili pred poroko in morda celo nekaj let po njej nežni in pozorni partnerji), napačno iskanje vzroka nasilja (ženske pogosto ne verjamejo, da je problem dejansko v partnerju, tako iščejo vzroke za njegovo nasilje v njegovi službi, preobremenjenosti z delom, v njegovih starših, otrocih, še posebej pa v sebi), idealiziranje nasilnega partnerja, družbena pričakovanja – zakonske svetovalnice so na primer večinoma dober primer družbenega pričakovanja, kot tudi prepričanje, da zakonska zveza velja v "dobrem in slabem", ali razmišljanje, da če ženska zapusti moškega, ker je nasilen, je ona tista, ki je razbila družino, in naj kar nosi krivdo za to. Dejstvo, da ni mogla več prenašati nasilja in da ima pravico živeti v nenasilnem okolju, ignorirata tako povzročitelj nasilja kot tudi velik del družbe. Med drugimi vzroki za ostajanje pa je še to, da ženska pogosto verjame obljubam povzročitelja nasilja, da se to nikoli več ne bo zgodilo, zbujanje občutka krivde, če želi ženska zapustiti povzročitelja nasilja, strah zaradi groženj z umorom ali s še večjim nasiljem, zanikanje, fizična in psihična izčrpanost, revščina in brezposelnost, vera, običaji, družinsko ozadje, pomanjkanje učinkovitih institucij, ki bi žrtev zaščitile, družba še vedno ne verjame zgodbi ženske, ki doživlja nasilje, pomanjkanje informacij.

Sicer je najpomembneje pri razumevanju tega problema, da vemo, koliko poguma je potrebno, da se ženska odloči, da bo odšla. Najpogostejši občutki, ki jih doživlja ženska, ki preživlja nasilje, so ponižanje, prestrašenost, osramočenost, nesposobnost, in nekdo, ki doživlja vsa ta negativna občutja, ponavadi zelo težko zbere toliko poguma, da začne novo življenje. Če izhajamo iz omenjenega, postane jasnejši tudi odgovor na vprašanje, zakaj se nekatere ženske vrnejo k partnerjem, ki povzročajo nasilje. Če je potrebno toliko poguma, da ženska odide, je potrebno tudi ogromno poguma, da ženska vztraja pri svoji odločitvi (čez noč se mora soočiti s celo goro dodatnih težav – kam oditi, kako preživeti v tujem okolju, kako zaslužiti dovolj zase in za otroke, kdo ji bo otroka čuval v času, ko gre na delo …). Otroci pogosto pogrešajo očeta, saj imajo radi oba starša, ne glede na to, da je bil oče nasilen. Ženske se pogosto vrnejo k partnerjem ravno zaradi otrok, ki si želijo nazaj k očetu, v znano okolje, kjer imajo prijatelje, želijo si nazaj svojo sobo ...

Kaj bi od mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami sporočili zlorabljenim ženskam? Kaj bi jim položili na srce?

Nobeni ženski ni treba prenašati nasilja. Vsaka ženska je vredna, da živi varno življenje, brez nasilja.