Pogovarjali smo se s Petrom Topićem, vodjem Centra za psihoterapijo in psihosocialno pomoč na Nacionalnem inštitutu za psihoterapijo.

Kaj loči zasvojensko vedenje od zdrave spolnosti?

Marsikdaj se v vsakdanjem življenju šalimo, da je naš partner, znanec, prijatelj zasvojen s seksom, pa se morda sploh ne zavedamo, da je seksualna zasvojenost pravzaprav enako problematična in v določenih pogledih celo nevarna kot katera koli druga zasvojenost – na primer z drogami, kajenjem, alkoholom. Razlika je le v tem, da gre pri alkoholizmu in odvisnosti od drog za kemično zasvojenost (odvisni smo od določenih kemičnih substanc), pri zasvojenosti s seksom, igrami na srečo, deloholizmu, motnjah hranjenja, kompulzivnem zapravljanju denarja pa gre za nekemične zasvojenosti. Človek postane odvisen od nekega vedenja oziroma dejavnosti, h kateremu se zateka, da bi se omamil ali rešil čustvene težave (žalost, jezo, osamljenost ...). Neko dejanje oziroma vedenje še torej ni nujno samo po sebi problematično. Pomembno je, kakšen je namen tega početja. Če človek spolnost uporablja kot dejanje, s katerim se skuša zbližati z drugim človeškim bitjem, potem ne govorimo o zasvojenosti. Ko pa človek to dela zato, da bi se izognil vsakodnevnim težavam, da bi zbežal pred problemi, da ne bi čutil jeze, osamljenosti, ali ko tako vedenje postane osnovni mehanizem reševanja težav, pa gre za zasvojenost. A takšno vedenje je treba ponavljati leta, da preraste v zasvojenost, pri čemer se je treba še posebej zavedati dejstva, da je seksualna zasvojenost progresivna. Zasvojeni potrebuje vedno več in za zadovoljitev te nuje je pripravljen celo povoziti vse svoje moralne vrednote.

Kakšni so simptomi zasvojenosti s seksom?

Za razliko od nekaterih drugih zasvojenosti, kjer se posledice zasvojenosti začnejo pogosto po določenem času kazati tudi navzven, je zasvojene s seksualnostjo včasih težko prepoznati, saj so simptomi zasvojenosti večinoma skriti:

– Oseba, zasvojena s seksom, običajno živi dvojno življenje. Navzven je lahko povsem uglajena, urejena, lahko ima celo običajen partnerski in zakonski odnos, svojo zasvojenost pa lahko tudi strogo ločuje od vsakdanjega življenja.

– Zasvojenega žene nuja, potreba, zato svojega ravnanja ne zmore ustaviti, čeprav se zaveda, da ima njegovo početje negativne posledice in čeprav si morda želi nehati. Tak človek ima lahko iskreno rad svojega partnerja in ve, da mu povzroča bolečino, pa si kljub temu ne more pomagati.

– Ker postane samo seksualno dejanje ali že zgolj fantaziranje zanj nuja, v trenutkih, ko ne more takoj priti do svoje omame, postane razdražljiv.

– Svojih dejanj se takšni ljudje vedno sramujejo, ne nudijo jim pravega oziroma dolgotrajnega užitka ali zadovoljstva, ampak v njih vzbujajo sram.

– Zasvojeni s seksualnostjo se vede tvegano. Lahko seksa brez zaščite s popolnim tujcem oziroma tujko, s čimer tvega spolno prenosljive bolezni. Če se zaplete v prostitucijo, tvega finančne težave in celo aretacijo. Če je zasvojen z internetnim seksom in to počne med službenim časom, tvega celo izgubo delovnega mesta.

 Obstaja več vrst seksualne zasvojenosti

Zmotno je prepričanje, da je zasvojenost s seksom vedno povezana s samim spolnim aktom – bodisi s spolnim odnosom z drugo osebo bodisi z masturbiranjem. K seksualni zasvojenosti sodi tudi internetni seks (na primer nenehno iskanje pornografskih filmov, fotografij ali napisanih zgodb) in tudi sanjarjenje. Obstaja tudi določen vzorec, kjer nikoli ne pride do seksa, pa imajo ljudje enake težave kot drugi zasvojeni. Vse se namreč odvija v glavi. Drogo pravzaprav ves čas nosimo s sabo.

Vendar pa vsa ta dejanja – menjavanje partnerjev, samozadovoljevanje, sanjarjenje, obiskovanje pornografskih strani in podobno še ne pomenijo nujno zasvojenosti. Morda ima človek večjo željo po spolnosti, morda masturbira več kot njegovi prijatelji ali prijateljice, vendar če vsega tega ne počne zato, da bi pobegnil pred vsakdanjimi težavami, travmami, neprijetnostmi, če tega vedenja ne uporablja kot obrambnega mehanizma, potem ne moremo govoriti o zasvojenosti. O prisotnosti zasvojenosti govori več dejavnikov in ne le eden.

V prihodnjih letih bo velik problem predstavljal internetni seks

Ker se število uporabnikov interneta iz dneva v dan povečuje in ker je svetovni splet dandanes dostopen že praktično vsakemu, vedno večjo težavo predstavlja tudi zasvojenost z internetnim seksom. Ljudje na internetu lahko najdejo neko sliko, film, zgodbo, ki jih spominja na neko nerazrešeno travmo iz otroštva ali adolescence, in potem ne morejo odnehati – iščejo vedno nove slike, filme, zgodbe, potrebujejo vedno več. Internet je vse bolj mamljiv predvsem zato, ker daje občutek lažne bližine, popolne anonimnosti in predvsem, ker je lahko dostopen. Zdaj ni treba več stopiti do bližnje izposojevalnice filmov, prodajalne s časopisi ali do bližnjega bara – dovolj je, da se človek zapre med štiri stene in usede za računalnik.

Kaj človeka pripelje do tega, da seks izrablja kot omamo?

Vzrokov, ki lahko privedejo do zasvojenosti s seksom, je več:
– genska dispozicija
– vpliv družbe (pogosto vrstnikov)
– primarno življenjsko okolje
– spolne zlorabe

Zadnje raziskave kažejo, da je približno 80 odstotkov ljudi, ki so zasvojeni s seksom, žrtev spolne zlorabe. Začetki seksualne zasvojenosti imajo pogosto izvor že v otroštvu, v primarnem okolju, kjer je zasvojensko vedenje osnova za reševanje težav. Tako se lahko zgodi, da bo otrok iz družine, kjer se mama ali oče zapija in kjer pogosto pride do nasilja, zvečer, ko ne bo mogel zaspati in ko bo z grozo poslušal vpitje in pretepanje v sosednji sobi, začel masturbirati zgolj zato, ker bo na ta način z ugodjem, ki mu ga samozadovoljevanje prinese, kompenziral grozo, ki jo doživlja v tistem trenutku. Vendar to ne pomeni, da ljudje postanejo zasvojeni že v otroštvu ali adolescenci. Zadnje raziskave kažejo, da lahko ljudje te vrste zasvojenost razvijejo tudi pri 60 letih, čeprav prej s spolnostjo nikoli niso imeli težav.

 Najučinkovitejši način pomoči je psihoterapija

Tako kot večina drugih zasvojenih si tudi tisti, ki so zasvojeni s seksom, ne priznajo, da imajo težave. A večina jih doseže točko, ko ne morejo več naprej. Zanikanje ne deluje več. Ali izgubijo kakšen pomemben partnerski odnos, jim razpade zakon ali pa se okužijo s kakšno boleznijo. Nekateri to počnejo celo do točke, kjer so fizično ali psihično popolnoma izčrpani. Ko si končno priznajo, da imajo težave, pa je dobro, če jih poskušajo rešiti, ena od oblik pomoči je skupinska psihoterapija. Tam namreč svoje stiske, občutja, težave delijo z ljudmi z enakimi težavami in se zavejo, da v tem niso sami. Ključnega pomena pri ozdravitvi pa je tudi abstinenca – zasvojeni mora prenehati s početjem, s katerim se je omamljal. To pa ne pomeni, da celo življenje popolnoma abstinira od spolnosti. Cilj psihoterapije in bistvo ozdravitve je namreč, da se zasvojeni nauči zdrave spolnosti in da travme, težave in stiske rešuje na druge načine in ne z bežanjem v omamo. V današnjem času, kjer seksualne dražljaje srečujemo skorajda na vsakem koraku, okrevanje od seksualne zasvojenosti zahteva veliko truda. Zavedati pa se moramo, da ozdravljenje od zasvojenosti s seksualnostjo ne pomeni nižje kakovosti življenja, pač pa le življenje brez omame in sramu.