Marisa: Za otroka ni nič hujšega kot to, da izgubi nekoga, še posebej starša. Največja bolečina je izguba in ko jo enkrat doživiš, te možgani skušajo zaščititi pred tem, da bi se ti ponovila. Če se ti ponovi, je takrat še trikrat težje. Bila si stara 13 let, ko si izgubila svojo mater, deset let kasneje so te prijatelji zapustili v ključnem trenutku v življenju (ko je vstopila v resničnostni šov, op.a.) in sedaj ti tvoji možgani pravijo 'zdi se tako kot včasih' in ne samo, da je bolečina podobna, tudi odzivaš se podobno. Znova se počutiš kot ob izgubi matere. Ali kdaj govoriš o njej?

Frankie: Govorim in včasih se pogovarjam z babico o tem, a navadno se hitro razburi. Vem, da se vsakič, ko me ljudje znova razočarajo, vrnem v čas, ko je umrla in se težko soočim s tem. Vem, da sem dobra oseba in ne razumem, zakaj se ljudje včasih tako obrnejo proti meni. Saj ne, da se norčujejo iz mene, le včasih se tako počutim.

Marisa: So te tvoji prijatelji podpirali, ko je umrla tvoja mati?

Frankie: Ja. Umrla je junija, ko so bile šolske počitnice in z očetom smo šli za celo poletje v Španijo. Tako imam sedaj vedno, kadar sem razočarana ali žalostna, občutek, da moram stran.

Marisa: To je zato, ker so se tvoji možgani naučili, da moraš pobegniti, ko si iz sebe. Kaj se je zgodilo, ko si se vrnila iz šole?

Frankie: Razširile so se grozljive govorice o tem, kako je mati umrla. Šla sem k svetovalki, kar je pomagalo, a še danes se spominjam, kako sem bila iz sebe, ko mi je učiteljica rekla, naj se pomirim, sicer bo poklicala mojo mater. Pomislila sem, kako je možno, da ne ve, da je moja mati umrla.

Marisa: Utrpela si veliko tragedijo že v mladih letih. Nato znova, ko so te zapustili prijatelji. Si našla nove prijatelje?

Frankie: Sem, a stari prijatelji so o meni govorili tako grozne stvari, da sem postala živčna razvalina. Bili so ljubosumni name zaradi slave in prepoznavnosti, ki se mi je zgodila, eden od njih mi je celo grozil s smrtjo.

Marisa: Ko te nekdo znova zapusti, imaš močno čustveno reakcijo, saj se znova vrneš v otroštvo, ko si izgubila mati. Se ti je to zgodilo že prej?

Frankie: Ja, ko me je pri 22-ih letih zapustil moj nekdanji fant, s katerim sva bila skupaj dve leti in pol. Sredi noči sem se zbujala v krikih. Imela sem občutek, kot da me je nekdo ubil.

Psihološka ocena, ki jo je postavila psihoterapevtka:

Ko Frankie izkusi izgubo, se njeni možgani vrnejo v čas, ko je izgubila mater in njena reakcija je takšna, kot je bila reakcija 13-letnice. Nihče je ni spodbudil k temu, da bi spregovorila o svojem žalovanju, zato so njeni mehanizmi razvili način spopadanja s podobnimi situacijami, pri katerih si reče, da je preprosto treba naprej. To je lahko včasih preveč obremenilno, zaradi česar so nekatere reakcije premočne. Zdi se ji, da je proti temu nemočna, a mora se opomniti, da ni več stara 13 let in se mora postaviti zase ter izstopiti iz vloge žrtve. Ko ljudje mislijo, da imaš več kot oni, občutijo, da ti niso več enakovredni in ti želijo znižati vrednost, da bi se počutili tako kot oni. Frankie si mora dopovedati, da ni kriva za smrt matere, za to, da so jo zapustili prijatelji in fant. Ko bo pričela verjeti vase, bo postala bolj racionalna in se bo lažje soočala s težavami.

Frankie:

Marisa mi je pomagala prepoznati vzorce - vedno imam občutek, da moram pobeniti, ko se stvari zapletejo in to izvira še iz otroštva, ko smo z očetom pobegnili od vse situacije, ki se je zgodila doma in po smrti matere preživeli poletje v Španiji. Pomagala mi je razumeti, da je čas, da preteklost pustim za sabo in da pozabim na slabe odnose in grem naprej skupaj s svojimi novimi prijaetlji, ki mi stojijo ob strani ne glede na vse.