To pomeni, da jima omogočimo, da sta fizično skupaj in namesto matere postorimo vsakodnevna opravila, pravi višja medicinska sestra Mojca Kurent, ki svetuje mamicam pred in po porodu v zvezi z novim življenjem, dojenjem, prehrano in ravnanjem z dojenčkom. Na ta način materi omogočimo, da odkriva lepote pa tudi prve tegobe sobivanja z otrokom; pri tem ji skušamo stati ob strani, ji prisluhnemo, se ji posvetimo, če potrebuje pomoč, in občudujemo njuno skupno bivanje ter učenje povezanosti. Ko se otrok rodi, ne pomaga kaj dosti, da je mamica prebrala veliko knjig – zdaj ima pred sabo dojenčka, ki vsak trenutek potrebuje nežnost, skrb, pozornost … Mamica pa naj bi spoznala, da je tu zato, da vse to otroku nudi: včasih dojenje, včasih pestovanje, crkljanje, božanje, masažo, petje, tudi skupno spanje, ko se lahko mamica ob otroku spočije.

Pogosto se matere sprašujejo, kaj naj storijo z dojenčkom, ki zajoka takoj, ko ga odložijo v posteljico. Narava je to »težavo« inteligentno rešila – mamica se lahko prepusti potrebi otroka, da je skupaj z njo in morda medtem, ko ga pestuje ali boža, z njim tudi zaspi. Na ta način še mati dobi dovolj priložnosti, da se spočije od poroda in se poveže z otrokom. Ta dejstva v naši družbi radi pozabljamo. Pozabljamo, da vsako majhno človeško bitje potrebuje čas, da se razvije. Marsikatera mamica pa si želi, da bi otrok že po nekaj tednih življenja vedel, da mora spati v svoji postelji, v svoji sobi in da bi se znal zamotiti z igračkami. Ženske smo pogosto tako okupirane z vsem, kar »mora« doma biti opravljeno!

Pomembna pomoč članov širše družine

Tu lahko na pomoč priskočijo člani širše družine in mamici in otroku omogočijo, da se čim bolj povežeta. Če bo otrok začutil, da mu mama nakloni pozornost in toplino, kadar si ju zaželi, bo v sebi veliko prej razvil občutek varnosti in sprejetosti. Nepotrpežljivost in hitenje dojenček posrka vase in živi s to vibracijo naprej, mamice pa se jezno ali prestrašeno sprašujejo, zakaj je otrok nemiren in jokav. Materi vedno poskušam pokazati, kaj mora spremeniti pri sebi, da bo otrok bolj miren in bo prej sprejel to življenje, še pove Mojca Kurent. Eno od sredstev, da mati začuti v sebi mir, ki ga lahko vsak dan znova podarja otroku, je masaža. Ko se dete nanjo lepo odzove, dajanje in prejemanje energetsko in čustveno napolnita tudi mater, ki je skupno življenje ne izčrpava več.

Že dojenje mater zelo napolni, saj takrat začuti vso brezpogojno ljubezen, ki jo daje otroku. Tudi fizično se med dojenjem izločajo določeni hormoni – endorfini, ki spodbujajo prijetno počutje in materi omogočajo, da se prepusti dajanju. Na začetku življenja otrok bolj kot materialne dobrine potrebuje mirno, sproščeno, radostno, veselo in čim bolj spočito mamico. Zato mora mati poskrbeti, da se bo dobro počutila ter prositi za pomoč, če jo potrebuje. Šele takrat bo lahko nudila otroku, kar potrebuje.

Vloga partnerja

Tudi moški naj porodnici omogoči, da je čim več z otrokom in naj podpira njun odnos. Njegova vloga v zgodnjem otrokovem obdobju ni dnevna nega in skrb za otroka, naj bo pa partnerici na razpolago, ko ga potrebuje. Naravno je, da mamica poskrbi za novorojenčka, je pa še veliko drugih opravil, ki jih lahko postori očka – s tem bo najbolj podprl sožitje med materjo in otrokom, ki se šele razvija.

Skrb za porodnice nekoč

Kot pravi Kurentova, sta ženske v prejšnjih časih, ko je šlo za nego in pomoč porodnici na domu, povezovali tesno prijateljstvo in sodelovanje. Takrat se je več žensk povezalo med sabo in so ženski po porodu izmenično pomagale: ji skuhale, jo naučile, kako naj poskrbi za otroka, kako ga lahko masira …Hkrati pa so tudi mamico pocrkljale z masažo. Včasih je žensko po porodu med prepevanjem masirala cela skupina žensk in ji tako pomagala, da je čim prej okrevala. Tako se je telo prej povrnilo v prejšnje stanje, dojenje je potekalo bolj gladko in s tako spodbudo v obdobju takoj po porodu je ženska začutila svojo vlogo in vitalno moč, ki jo je lahko podarila tudi otroku.

Danes pa ženske običajno iz porodnišnice pridejo domov z otrokom vse nebogljene in se same učijo spretnosti. Marsikatera zato to obdobje doživlja kot napeto in polno strahu ter se sprašuje, če bo zmogla in znala vse, kar jo čaka. Zato bi se tudi v današnjem času ženske lahko povezale med sabo in druga drugo podpirale na tem področju življenja – da bi v sebi začutile žensko vlogo, ki je drugačna od te, ki jo v moderni družbi živi večina žensk. Vse, kar ženska občuti po porodu, namreč daje tudi svojemu novorojenemu otroku. Če začuti pretirano skrb, ki ji jemlje moč, je, seveda, res lahko preutrujena, potrta, jokava, nezadovoljna in to se odraža tako v odnosu do otroka kot v odnosu do partnerja. O tem se premalo govori in piše in tu vidim priložnost, da ženske druga drugo podpremo, zaključi svoje razmišljanje Mojca Kurent.