Depresije se ne smemo sramovati
Poporodni čas in nov dojenček v družini naj bi prinesel novima staršema neskončno veselje in srečo. Skorajda ga ni človeka, ki se ne bi raznežil nad »novimi človečki«, nad njihovimi drobnimi ročicami in obrazki. Ponosnima in brezkončno srečnima staršema z vseh strani čestitajo in družinska idila je popolna. Pa vendarle je realnost lahko tudi drugačna. Novorojenčki so za mlado mamo stres, velika odgovornost, strah, negotovost, skrb ter obremenjenost. Če temu dodamo še neprespane noči in podivjane post nosečniške hormone, se kaj lahko zgodi, da mamica pade v depresijo.

Znaki poporodne depresije

Dr. Ariel Dalfen trdi, da 80 odstotkov novih mamic do dveh tednov po porodu zelo hitro plane v jok, so bolj občutljive in se počutijo pod stresom. V angleščini se temu obdobju reče "baby blues". Če žalost, pretirana občutljivost in negotovost trajajo dalj časa, pa lahko gre za znake poporodne depresije. Pomembno je prepoznati prve znake, ki so skupek sledečih težav:

- težave s spanjem, tudi ko dojenček spi,
- preveč spanja,
- drastično povečan ali zmanjšan apetit,
- občutki jeze, razburjenosti in nervoze,
- izčrpanost,
- nezmožnost uživati v življenju tako kot prej,
- nezainteresiranost za dojenčka,
- nezainteresiranost za ostale družinske člane in prijatelje,
- povsem upadla želja po spolnosti ali celo dotikih,
- občutki krivde in nevrednosti,
- brezupje,
- jok brez razloga,
- obsesivne misli,
- anksioznost in panični napadi,
- občutki, da ste slaba mama,
- težave s koncentracijo in pozornostjo,
- misli ali želja,da bi ranili sebe ali svojega otroka.



Mati zaradi depresije ne občuti prave ljubezni in zanimanja do svojega otroka in ne občuti užitka ob preživljanju časa z njim. Ker so takšne teme v naši družbi še tabu, je lahko pri poporodni depresiji prisotno tudi zanikanje teh občutkov, saj bo redko katera mati celo sama sebi priznala, da do svojega otroka ne čuti ljubezni, kakršno bi morala.

Zdravljenje:
Dr. Dalfen nam je povedala, da v Kanadi okrog 15 odstotkov novih mamic izkusi blažjo ali močnejšo obliko poporodne depresije. Blaga poporodna depresija se zdravi s terapijo. Če je depresija močnejša, se zdravi v kombinaciji z zdravili in terapijo. V redkih primerih, ko pa je poporodna depresija v močni obliki ali celo preide v poporodno psihozo, pa je mamico potrebno hospitalizirati. Prav tako je nad tako hudo obolelo mamico potreben nadzor, nikoli ne sme biti sama ali z dojenčkom brez nadzora, saj se v najbolj ekstremnih primerih lahko zgodi, da mama poškoduje ali ubije dojenčka ali sebe.

Osebne zgodbe žensk, ki so sodelovale v študiji o preventivi poporodne depresije

NINA :
V Toronto sem se iz Prage z možem Špancem preselila že pred leti. Tukaj sem tudi dokončala študij in si ustvarila svoj krog prijateljev iz vsega sveta. Nisva pa, ne jaz ne moj mož, imela v Kanadi nobenih sorodnikov. Tako so me med nosečnostjo zaradi pomanjkanja družinske infrastrukture in slabih odnosov z mamo identificirali kot potencialno kandidatko za poporodno depresijo.

Imela sem precej nesrečno otroštvo, mama me je med otroštvom psihično in fizično zlorabljala, oče pa je bil pogosto odsoten. Zaradi tega imam probleme z nizko samopodobo in anksioznostjo. Nosečnosti in materinstva sem se bala, saj nisem vedela, kakšna mama bom, zelo sem se bala, da bi bila podobna lastni materi. Zato so me tedenska skupinska srečanja z medicinsko sestro in ostalimi nosečnicami v marsičem pomirila in me dobro pripravila na materinstvo. Veliko in odkrito smo se pogovarjali o strahovih in pričakovanjih bližajočega se starševstva.

Skupina mi je zelo pomagala pri tem, da sem se soočila s svojim materinstvom na veliko bolj pozitiven način, kot bi se sicer. Zaradi svojega slabega odnosa z materjo sem včasih nagnjena k samokritiki in samoobtoževanju. Prvi dnevi in tedni, ko sem prišla z dojenčkom iz bolnišnice, so bili težki zaradi neprespanih noči in težavami z dojenjem. Zgodilo se je, da sem nekoč popolnoma izgubila živce in občutila tudi jezo nad dojenčkom in njegovim neprestanim jokom. Takrat sem ga odložila v posteljo in ga pustila jokati. Če se ne bi v skupini pogovarjali o takšnih situacijah, pa tudi o jezi, ki jo je normalno občutiti, ne vem, če ne bi podlegla samoobtoževanju in občutkom, da sem slaba mati.

Tako pa sem po krajši krizi identificirala svoje občutke kot normalne, se oddaljila od dojenčka in se pomirila. Tudi moj mož je zaradi čtiva, ki sem ga nosila domov iz skupine, reagiral mirno in zbrano, ni me obtoževal zaradi pomanjkanja potrpežljivosti ali celo, da sem slaba mati, temveč je razumel, da sem preutrujena in preobremenjena. Tisto noč je skoraj do jutra nosil dojenčka v naročju, dokler se po nekaj urah krepčilnega spanca nisem prebudila kot povsem druga oseba.

MARIANNA:
V Kanado sem prišla iz Venezuele. Prihajam iz bogate družine, z možem sva se takoj po poroki preselila v Toronto. Začetki so bili zelo težki, moj mož je bil v Venezueli uspešen poslovnež, v Kanadi pa sva nekako začenjala iz nič. Prihranki so kopneli, za nameček pa sem še zanosila. Čeprav sva si otroka oba želela, naju je skrbela najina finančna situacija, mojo družino pa nisva želela obremenjevati z denarjem, saj sva vendar živela v deželi, za katero vsi verjamejo, da se cedita med in mleko.

Rodila sem prelepega dečka Aleksandra. Bil je priden in zdrav dojenček, vendar mi je bilo sami zelo težko skrbeti zanj. Mož je bil po cele dneve na delu, zvečer se je vračal utrujen. Začela sem imeti težave s spanjem, nisem mogla spati. Postajala sem jezna in zadirčna. Veliko sem prejokala, z možem se nisem želela pogovarjati, nisem prenesla, da bi se me dotikal in kar naenkrat sem občutila, da ga v resnici sploh ne ljubim. Med nosečnostjo sem se zelo zredila in sem uteho iskala samo še v hrani. Nakopičeni kilogrami in izčrpanost sta težko pritiskali name, kar naenkrat sem občutila željo, da pred vsem tem pobegnem.

Ko je prišla na obisk moja mama, me enostavno ni prepoznala, tako zanemarjene in povsem brez volje do življenja. Čeprav sem za Aleksandra dobro skrbela, se mu nisem nikoli nasmehnila, nisem ga ljubkovala, na splošno sem tudi do njega čutila samo neko apatijo ali pa skrb, nikoli pa radosti. Moja mama je prepoznala znake poporodne depresije in me prepričala, da sem se za nekaj časa vrnila z njo nazaj v Venezuelo. Moj mož je ostal v Kanadi, sama pa sem bila prepričana, da se k njemu nikoli več ne želim vrniti.

V Venezueli sem odšla k psihologinji in začela s terapijami. Ker smo imeli služkinje, sem se lahko povsem posvetila sama sebi, začela sem slikati, se družiti s prijateljicami in počasi začela naravnost uživati v družbi svojega dojenčka. Po šestih mesecih sem čutila, kot da se je z mene dvignil težak temen oblak, zaželela sem si spet svojega moža in sem se vrnila v Kanado. Še vedno sva imela finančne težave, še vedno sva bila z možem sama za vse, vendar sem čutila, da sedaj zmorem. Bila sem zgrožena nad svojimi prejšnjimi občutki glede svojega moža, ko sem se otresla poporodne depresije, sem ga namreč spet videla v povsem drugačni luči in mi je bilo žal za vso bolečino, ki sem mu jo prizadejala. Zelo pomembno je bilo, da sva se kasneje lahko o vsem odkrito pomenila. Za poporodno depresijo je ključno, da se jo hitro prepozna in takoj ukrepa, saj te drugače lahko potegne samo še bolj globoko in se stanje lahko poslabša.