Za nosečnico je ultrazvočna preiskava gotovo ena bolj prijetnih preiskav, saj lahko tako prvič vidi svojega še nerojenega otroka.

Kljub temu da je pri diagnostičnem ultrazvoku nevarnost za nosečnico in za otroka skoraj zanemarljiva dr. Stanko Pušenjak priporoča, da se preiskava ne dela dalj in večkrat kot je nujno za diagnozo.

Ženski v nosečnosti, ki poteka brez posebnih zapletov, pri nas v okviru zdravstvenega zavarovanja pripadata dve ultrazvočni preiskavi. Prvi je ultrazvok v zgodnji nosečnosti, od šestih do desetih tednov, drugi pa v 20. do 22. tednu.

UZ zgodnje nosečnosti je najbolje opraviti po izostanku druge menstruacije. Ginekolog med preiskavo določi mesto nosečnosti (v maternici ali izven nje), trajanje in vrsto nosečnosti (eno- ali večplodna), izmeri dolžino ploda in preveri njegov srčni utrip. Že pri osmih tednih nosečnosti, ko je plod dolg le centimeter in pol, je mogoče z UZ preiskavo videti srce plodu kot svetlo utripajočo strukturo.

Med drugo UZ preiskavo, v 20. do 22. tednu nosečnosti (t. i. morfologija), ginekolog preveri razvoj plodovih organov, lego in kakovost posteljice, popkovnico, količino plodovnice, pretok krvi skozi žile in dokončno potrdi termin poroda. Če je lega ploda ugodna, je mogoče v tem obdobju že določiti tudi spol otroka.

Nuhalna svetlina in kontrola rasti

Mnogi ginekologi v nosečnosti priporočajo vsaj še dve ultrazvočni preiskavi – meritev nuhalne svetline s preverjanjem zgodnjega razvoja ploda v 11. do 13. tednu ter kontrolo rasti ploda v 28. do 32. tednu nosečnosti. Kot pravi ginekolog in porodničar dr. Stanko Pušenjak, je meritev nuhalne svetline poenostavljeno ime za niz UZ preiskav. Gre za kompleten ultrazvočni presejalni test, s katerim preverijo trajanje nosečnosti, anatomijo ploda (kolikor je to pri 12 tednih mogoče). Iz meritve nuhalne svetline ter preverjanja prisotnosti nosne kosti ter še nekaterih možnih pridruženih posebnosti (oblika obraza, pretoki skozi mitralno zaklopko, pretoki skozi venski duktus) lahko napovedo tveganje za kromosomske napake, s poudarkom na Downovem sindromu.

Kontrola rasti ploda pa je UZ preiskava, s katero se oceni plodova rast. UZ je namreč od vseh metod za ugotavljanje odstopanj v rasti ploda od pričakovane najbolj natančen, ni pa absoluten (nezmotljiv) in tudi ne edini. Napake v merjenju ploda so namreč odvisne od mnogih pogojev: od prevodnosti tkiv nosečnice za zvok, njene temperature in sestave tkiv, ki ločujejo plod od zunanjega sveta, od količine plodovnice, usposobljenosti izvajalca UZ preiskave, od UZ opreme in še česa. Pravočasno odkritje zastoja rasti ali prehitre rasti ploda namreč pripomore k boljšemu izidu ogrožene nosečnosti. Preiskava ni rutinska, zato jo priporočajo kot samoplačniško ali pa jo naredijo indicirano, če z drugimi metodami ugotovijo, da je potrebna (merjenje razdalje med sramno kostjo in vrhom maternice, obsega trebuha, sum na bolezensko stanje ploda, krvavitve, krči oziroma popadki ipd.).

Pri nosečnicah, ki jim grozi prezgodnji porod, npr. pri dvojčkih ali višjih stopnjah večplodne nosečnosti, pri nosečnicah, ki so že splavile po 16. tednu ali zelo prezgodaj rodile, ter pri nosečnicah s specifičnimi težavami, kot so vztrajni krči, tiščanje v nožnici, nenaden močnejši izcedek ipd., merijo tudi maternični vrat. Preiskava precej dobro oceni ogroženost s prezgodnjim porodom, saj ga v primeru, da je maternični vrat dovolj dolg, izključi v naslednjem tednu do 14 dneh.

Tri in štiridimenzionalna ultrazvočna preiskava

V tehničnem smislu je tudi 3D/4D sestavljen iz niza zaporednih dvodimenzionalnih slik, tretja in četrta dimenzija pa se ustvarjata s sestavljanjem informacij vzporednih plasti 2D slik. S 3D ultrazvokom je mogoče bolje meriti in preverjati volumske mere (prostornino), prikaže pa lahko tridimenzionalno sliko telesnih značilnosti, organov ali delov telesa. Dandanes se 3D in 4D UZ največkrat uporabljata za prikazovanje določenih delov plodovega telesa staršem, da si lahko bolje predstavljajo, česar si v 2D tehnologiji (prerezi) ne znajo dovolj nazorno predstavljati. Koliko dodatnih informacij dobimo s 3D in 4D tehnologijo, je precej odvisno tudi od usposobljenosti ginekologa v uporabi te tehnologije. Njena glavna prednost je v tem, da lahko z računalniškim prerezom skozi volumski informacijski stožec ali kvader 3D posnetka dobimo ravnine, ki jih z 2D tehnologijo v živo ne bi mogli dobiti.
Na splošno rečeno lahko ginekolog z UZ izključi oziroma ugotovi vse nepravilnosti, ki se kažejo z dovolj velikim anatomskim odstopanjem od povprečja, da je to mogoče opaziti. Ker so tako znanje, izkušnje, spretnost, kot dar opazovanja od preiskovalca do preiskovalca različni, prav tako pa so različne tudi lastnosti nosečnic, plodov in UZ naprav, verjetno UZ pregleda ne bo nikoli mogoče povsem standardizirati ter določiti, katero nepravilnost v razvoju bi preiskovalec zagotovo moral videti in katere ne.