Kdaj govorimo o neplodnosti in kaj lahko par v tem primeru stori, smo povprašali dr. Saša Drobniča z Ginekološke klinike v Ljubljani.

Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije je neploden par, ki po enem letu rednih spolnih odnosov ne zanosi. Če pa par ve, da obstaja kakšen drugi razlog – psihične težave, poškodbe ali kaj drugega, kar lahko povzroča neplodnost, pa lahko pride na pregled tudi prej.

Ali obstajajo kakšne raziskave o tem, da je neplodnost lahko tudi psihološke narave?

Teoretično lahko, vendar je to težko dokazati. Včasih rečemo "psihološko“ takrat, ko ne najdemo druge razlage.

Želja po zanositvi je pogosto povezana tudi s stresom – ali to lahko vpliva na (ne)uspešnost zanositve?

To se lahko povezuje. Obstaja tudi nekaj raziskav, ki nakazujejo na to. Vendar to ne more biti odločilno. Je pa vsekakor lažje, če je par psihično sproščen. Zato imamo pri nas na kliniki tudi psihološko podporo za pare, ki imajo tovrstne težave.

Kakšni so pogoji, da lahko opravite poseg umetne oploditve?

V program Umetne oploditve z biomedicinsko pomočjo napotimo pare takrat, ko druge vrste zdravljenja neplodnosti niso bile uspešne ali pa niso mogoče. Ko je izčrpana terapija z zdravili in ko so izčrpane kirurške metode zdravljenja, paru priporočimo eno od metod oploditve z biomedicinsko pomočjo.

Postopki umetne oploditve se med seboj razlikujejo. Ali kdaj poskusite najprej z enim načinom, potem pa z drugim?

Seveda. Za eno ali drugo metodo se odločimo glede na razlog neplodnosti. Za oploditev znotraj telesa, inseminacijo ali osemenitev, kot se temu reče, se odločimo, kadar ni kakšnega posebnega razloga za neplodnost ali pa kadar so razlogi minimalni, na primer nekoliko slabše seme. V takšnem primeru je osemenitev v maternico lahko uspešna.

Vendar ima tudi ta postopek, kakor vsak drug, določen odstotek uspešnosti. In če ta po določenem številu ponovitev ni uspešen, moramo seveda ukreniti kaj novega, da pride do nosečnosti. V takšnem primeru par napotimo na postopek zunajtelesne oploditve.

Kolikokrat je v povprečju potrebno ponoviti postopek? Koliko parom uspe tako zanositi?

Nekaterim parom uspe v prvem mesecu. So pa tudi takšni, ki jim ne uspe nikoli. Večina pa je nekje vmes. Na to vprašanje je nemogoče dati konkreten odgovor.

Kdo krije stroške umetne oploditve?

Stroške umetne oploditve krije Zavod za zdravstveno zavarovanje. Postopki inseminacije niso številčno omejeni. Sicer pa zavarovalnica krije šest postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo in prenosa zarodkov, po domače – iz epruvete.

Kaj takrat, ko do zanositve kljub številnim poskusom ne pride? Ali par morda napotite na alternativno zdravljenje?

Redkokdaj. Za kaj takega se pari v glavnem odločijo sami, če se jim to zdi primerno.

Zakaj se nekateri pari odločajo za umetno oploditev v tujini? Je pri nas čakalna doba daljša? So postopki manj uspešni?

Ne, po tem smo povsem primerljivi z drugimi razvitimi državami v Evropi. Naša edina rana je pomanjkanje nekaterih vrst spolnih celic pri zdravljenju pacientov, ki nimajo lastnih spolnih celic. Zlasti pacientk.

V primeru ko bi pacientke, ki nimajo lastnih spolnih celic, morale dolgo čakati, ali pa celo ne bi prišle na vrsto, jim lahko priporočimo ali svetujemo, da se oglasijo v kakšnem centru v tujini, kjer takšne celice imajo.

Ali takrat, ko pride do zanositve, nosečnost še naprej nadzirate na vaši kliniki ali pa nosečnico napotite nazaj k osebnemu ginekologu?

Ponavadi prepustimo nosečnico osebnemu ginekologu. Ženske, ki so naše pacientke, so navadno iz cele države. In kontrolirati nosečnost, na primer 200 km od doma, je nekoliko nepraktično. Preiskave pa niso tako komplicirane, da nosečnosti ne bi mogel ustrezno spremljati vsak izobražen ginekolog.

Res pa je, da se zaradi dobrih izkušenj nekatere ženske odločijo ostati naše pacientke in takšnim, seveda, zagotovimo oskrbo.

Na referendumu smo se odločili, da je umetna oploditev dovoljena samo parom, ki so poročeni ali v zunajzakonskem razmerju. Če bi bila dovoljena tudi umetna oploditev samskih žensk, ali bi vi osebno imeli zadržke pred postopkom?

Posebnih zadržkov ne bi imel, je pa to indikacija, ki ni več znotraj medicinske stroke, ampak znotraj drugih strok. In o tem, kdaj bi to bilo potrebno, se morajo pogovoriti te druge stroke.