Zdravnici Petra Merčun in Daša Gluvajić, študent 6. letnika medicine Jernej Guzej in absolventka dentalne medicine Mojca Arbeiter so se v sklopu Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani maja letos odpravili na Madagaskar, natančneje v odročno vasico Matanga. Odprava je bila odlična priložnost, da doživijo nekaj novega in drugačnega ter naberejo izkušnje, ki bodo obogatile njihovo strokovno znanje. Izkazalo se je, da je bilo doživetje Madagaskarja veliko več kot to. Pogovarjali smo se s Petro in Jernejem, ki sta nam povedala, da so se za Madagaskar odločili zato, ker je bila to ena izmed ponujenih destinacij, ki je študentom na voljo pri predmetu tropska medicina. Zdel se jim je najbolj privlačen in želeli so spoznati tamkajšnjo kulturo. Pred odhodom so opravili vsa priporočena cepljenja, si priskrbeli antimalarike, spakirali vse potrebno, obljubili, da bodo dogodke beležili na blogu, kadar bo le mogoče, in se naposled odpravili.

Prvi vtisi ...

"Na dan me je popikalo vsaj deset komarjev,“ nasmejano pove Jernej. "Sprva sem bila res malce prestrašena. Marsikaj slišiš, marsikaj prebereš … ko pa si enkrat tam in tam živiš, pa vidiš, da v bistvu ni nič groznega. Za vse te bolezni obstajajo zdravila in vse se da rešiti,“ doda Petra.

Na Madagaskar so prispeli ponoči. Kljub temu da so pristali v središču mesta, jih je obkrožala popolna tema in ni bilo nobenih luči, saj ima le redkokdo na tem območju elektriko. "Pristali smo ponoči in prvi stik s prebivalci je bil šele naslednji dan. Zidane hiše so bile le v glavnem mestu, večinoma pa so ljudje živeli v lesenih kolibah s slamnato streho. Nekatere so bile zgrajene tudi iz palminih vej in lubja," opiše Jernej. Naša skupina je bivala pri misijonarju Izidorju in Cirilu, a kljub temu da so živeli v zidani hiši, niso bili varni pred obiskom kakih nepričakovanih in malce manj prijetnih prijateljev iz živalskega sveta.

"Kolegica se je zbudila s ščurkom na vzglavniku,“ mi z malce zadržanim nasmehom postrežeta Jernej in Petra. "Čeprav smo imeli komarnike na oknih, so ščurki še vedno našli pot v notranjost hiše. Nekega jutra nas je v kuhinji pričakala mrtva podgana. Ogromno je bilo ščurkov in tam so bili tudi gromozanski pajki,“ doda Petra.

Jerneja, Petro, Dašo in Mojco je lokalnim prebivalcem pri maši predstavil slovenski misijonar. Deležni so bili velikega spoštovanja, domačini so jih lepo pozdravili in jih medse dobro sprejeli. Od tistega jutra dalje so začeli naše zdravnike dnevno obiskovati, gneča v čakalnici je rasla in vedno več je bilo tudi tistih iz bolj oddaljenih krajev. "Nekateri prebivalci zdravnika ne vidijo celo življenje, zlasti če ga ne potrebujejo. Iz preventivnih razlogov k zdravniku ne hodijo,“ pove Jernej in doda, "kadar je zdravnik nujno potreben, do njega hodijo tudi do 6 ur."

Pri tako drugačni kulturi gre pričakovati, da imajo ljudje drugačen odnos do zdravja in do samega telesa, kot ga imamo mi. "Oni imajo povsem drugačno mentaliteto. Še vedno verjamejo v prednike in verjamejo, da vse bolezni, za katerimi trpijo danes, izvirajo iz prednikov, ki naj bi jih zastrupili ali na nek način kaznovali,“ je pojasnila Petra.

Vse zgodbe niso bile zgodbe o uspehu

"Vedo, da belci delajo čudeže. Damo kako čudežno tabletko in je v enem dnevu vse pozdravljeno. Čim zdravljenje traja predolgo, prenehajo verjeti v učinke ali jemati zdravilo. Težko se je s tem soočiti in starše prepričati, da otrok mora antibiotik jemati 14 dni in ne le dva dneva,“ pove Petra, ki je s tem želela povedati, da tamkajšnje zgodbe niso bile le zgodbe o uspehu. Vprašala sem ju, kako so sploh prodrli skozi ta kulturni filter in vrednote, ki so tam tako drugačne od naših. Kako, na primer, je njihov nasvet, naj za preprečevanje spolno prenosljivih bolezni med spolnimi odnosi uporabijo zaščito, sploh padel na plodna tla? Jernej je odgovoril: "Ni. Tisti trenutek, ko si jih pozdravil, so bili nadvse hvaležni, ampak to ne pomeni, da se težava ni ponovila. Če z lastnimi očmi tisti trenutek ne vidijo, da pomaga, potem ne verjamejo. Tako je bilo vsakič znova.“ Spoznanja, da ne moreš vsem pomagati, ni mogoče spremeniti in Jernej pravi, da v tem primeru človek lahko samo dela na sebi.

"Malo bolj postaneš imun na te zadeve. Seveda so bili tudi otroci, ki jim nismo mogli pomagati. Vsega nismo mogli narediti v zdravstvenem domu in nekatere je bilo treba nekako prepeljati do bolnišnice, ki je bila tri ure stran. Tudi med potjo se je kdaj končalo neprijetno. To je grozno, a smo bili eden drugemu v oporo. Veliko smo se pogovarjali, se tudi potolažili in potem je bilo lažje,“ pojasnjuje Petra. "To ne pomeni, da smo postali imuni in da nas nič ni ganilo. Na začetku je bilo res hudo. Pogovarjali smo se o vsakem primeru, ga analizirali, se spraševali, kako bi lahko naredili drugače …,“ opiše Jernej.

Nepozabno ...

Ob vprašanju, kateri primer pacienta je mojima sogovornikoma najbolj ostal v spominu, se malce neodločno spogledata in se strinjata, da je enega samega težko izpostaviti. Vseeno pa nam Petra pove zgodbo o podhranjenem dvojčku, ki je pri treh mesecih starosti tehtal le eno kilo in pol. Ker mama ni imela dovolj mleka za oba fantka, so podhranjenega malčka hranili z močno kalorično hrano, ki so jo kuhali v zdravstveni ustanovi. Trikrat na dan so podhranjene otroke hranili s kašo, narejeno iz mleka, olja in sladkorja. Omenjeni malček je vmes tudi zbolel, imel je pljučnico in malarijo, a se je na koncu vse dobro končalo. Pridobil je na teži ter ozdravel in veselje zdravnikov je bilo izjemno. "Dispanzer včasih predpiše zdravilo, vendar nisi prepričan, ali ga bodo res jemali. Tukaj pa je bilo zadovoljstvo pred našimi očmi,“ pove Petra, ki se je na malčka in njegovo družino vidno navezala.

Jernej opiše primer, ki se je njemu najbolj vtisnil v spomin: "Ponoči so nas zbudili, da je nekaj treba šivati. To je bila naša prva urgenca. Čakal nas je 16-letni fant. Levo roko je držal gor, palec pa je visel stran. Imel je prevezo, vendar takoj sem spoznal, da tu ni potrebno le šivanje, temveč kar cela operacija. Ponudili smo prvo pomoč in se potrudili, da smo ga čim prej prepeljali do bolnišnice. Bilo je ponoči, cesta je bila mokra in razrita, do najbližje bolnišnice pa je bilo 30 kilometrov. Tamponada, s katero smo oskrbeli rano, je popustila in bil je okrvavljen, kljub vsemu pa mi je najbolj ostal v spominu odnos staršev. Niso ga pogledali niti enkrat. Niso se z njim pogovarjali in predvidevam, da so štiri ali pet ur hodili, da so prišli do nas. Približno ob polnoči smo prispeli do bolnišnice in z Dašo sva samo molila, da bo kirurg prisoten. Bil je tam, oddahnila sva si, predala pacienta in zadovoljna zapustila bolnišnico. Naslednji dan smo izvedeli, da je bil pacient operiran šele 11 ali 12 ur po tem, ko smo ga pripeljali, kar je za naše standarde nesprejemljivo. Niso mu dali antibiotika in dobil je vnetje. Zdravili smo ga še kak mesec, a smo ga uspeli pozdraviti do konca in vse se je izteklo v redu, čeprav je prst ostal nefunkcionalen.“

Občudovali njihovo potrpežljivost in skromnost

Tamkajšnji prebivalci so se brez dvoma od naših zdravnikov naučili veliko, nekaj pa so se tudi naši zdravniki naučili od njih. Jernej je izpostavil potrpežljivost, s čimer se je strinjala tudi Petra, ki pravi, da je spoznala, da naša resnica ni edina resnica. Ali kot je povedala sama: "Ni to, kar veš ti, edino prav.“ Izpostavila je tudi njihovo zadovoljnost z malim. Nimajo veliko, so pa s tem, kar imajo, zadovoljni.

Na splošno so nad izkušnjo, ki jo ima priložnost doživeti le redkokdo, zadovoljni in bi jo priporočili prav vsakemu študentu medicine. Hvaležni so vsem bližnjim za njihovo podporo in razumevanje, pa tudi vsem donatorjem, ki so njihov projekt finančno ali kako drugače omogočili, saj je bila prav organizacija najtežji del odprave. Pravijo, da bo izkušnja vsekakor doprinesla k njihovemu nadaljnjemu delu in ga obogatila. V tem trenutku pa že zbirajo sredstva za naslednjo odpravo, ki bo julija naslednje leto.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na