Britanki Amandi Mammadovi so okužbo z virusom HIV diagnosticirali leta 2010, le tri mesece po tem, ko je spoznala svojega novega partnerja 29-letnega Alija. Virus je prejela od nekdanjega partnerja, za katerega ni vedela, da je okužen. Čeprav se je bala, da bo to pomenilo konec novega razmerja, se je Ali, ki je turške narodnosti, odločil ostati z njo. Osem mesecev kasneje sta se poročila in že načrtovala novorojenčka. Čeprav se virus lahko hitro prenese na njenega moža ali otroka, pa pravi: ''Če bi se otrok rodil z okužbo, to še ne pomeni, da bi bilo konec sveta. Dejstvo, da je okužen z virusom HIV, ne bi ogrožalo življenja mojega otroka.''

Mammadova iz britanskega mesta Milton Keynes, ki je bila pred tem že bila mati14-letne deklice iz predhodnega zakona, se je skupaj z Alijem odločila za nosečnost po naravni poti. Danes 21-mesečna Saabria se je rodila brez okužbe z virusom HIV. Čeprav imata s partnerjem nezaščitene spolne odnose, se tudi Ali še ni okužil z nevarnim virusom.

Po rojstvu Saabrine sta se odločila za še enega otroka in Amanda je sedaj v drugem mesecu nosečnosti. Če HIV pozitivna mati med nosečnostjo jemlje protivirusna zdravila in kasneje ne doji, je tveganje za prenos virusa okoli 1-odstotno. Pri Amandi je tveganje še manjše, saj spada v skupino ljudi, ki imajo močan imunski sistem, ki je še posebej učinkovit pri nadzoru okužbe z virusom HIV. Taki pacienti imajo manjše tveganje za prenos virusa HIV na svojega partnerja med spolnimi odnosi ali na svojega otroka med nosečnostjo. Kljub temu mora jemati protivirusna zdravila, da bi se tveganje za prenos čim bolj omejilo.

A Amanda vseeno priznava, da obstaja tveganje za prenos virusa na njenega moža in otroke. Če bi do okužbe prišlo, bi v primeru zdravljenja imeli enako pričakovano življenjsko dobo kot zdravi ljudje, a bi morali vse življenje jemati protivirusna zdravila in svoje zdravstveno stanje redno preverjati pri osebnem zdravniku. Če bi prišlo do hude oslabitve imunskega sistema, v primeru razvoja druge bolezni, pa bi se okužba z virusom HIV lahko razvila v bolezen AIDS – zadnjo obliko bolezni, kjer je pričakovana življenjska doba v povprečju tri leta.

Amanda priznava, da bi raje videla, da bi se otrok rodil brez virusa HIV, a ob današnjih možnostih zdravljenja meni, da bi lahko imel normalno življenje. ''Če bi se moj otrok rodil z virusom HIV, ne bi bila obupana. Danes to ne pomeni več smrtne obsodbe. Imeti virus HIV ne pomeni konec sveta, preprosto je nekaj, s čimer živiš. Okužba ne določa, kdo si.''

Podobno pa razmišlja tudi njen mož Ali, ki vsake pol leta hodi na redna testiranja za virus HIV. ''Ali me ves čas podpira in se je pripravljen okužiti z virusom HIV v zameno za to, da sva lahko običajen par. Zagotovil mi je, da ga ne moti, da sem okužena z njim in želel je, da zanosim po naravni poti. Vedno sem si želela družino, a ko so mi diagnosticirali bolezen, sem mislila, da sem izgubila priložnost zanjo. Imam tudi starejšo hči in skrbelo me je, da je ne bom videla odrasti, a zdravniki … Zdravniki so mi dali upanje za prihodnost. Želim si, da bi drugi ljudje razumeli, kako pomembno je, da gredo na pregled, da bi okužbo z virusom HIV odkrili zgodaj. Diagnosticiranje okužbe v zgodnji fazi rešuje življenja. Upam, da bo moja zgodba ljudem pokazala, da ni nujno, da ti ta bolezen uniči življenje.''

Direktorica britanske organizacije za osveščanje o okužbi z virusom HIV Daisy Ellis pa je potrdila, da so britanski zdravniki izjemno uspešni pri preprečevanju širjenja okužbe z matere na otroka: ''Zaradi močnega prenatalnega presejalnega programa imamo v Britaniji eno najnižjih stopenj prenosa virusa HIV iz matere na otroka na svetu. Če je ženska okužena z virusom HIV in želi imeti družino, bo britanska zdravstvena služba (NHS) sprejela vse ukrepe, da bi preprečili prenos virusa naprej.''