Za katerimi boleznimi popotniki najpogosteje zbolevajo?

Največ popotnikov, to pomeni kar 36 odstotkov, zboli za drisko. Tem bolnikom sledijo bolniki z respiratornimi okužbami (21 odstotkov), druge okužbe pa predstavljajo le pet odstotkov vseh primerov. Bolezni zaradi neinfekcijskih vzrokov po drugi strani predstavljajo dva odstotka primerov, nesreče sedem odstotkov, ne smemo pa pozabiti tudi na pike insektov. Okužbe so pomemben dejavnik obolevanja na potovanju, vendar pa je pri tem potrebno poudariti, da so le redko vzrok smrti (pri približno odstotku ljudi). Med infekcijskimi boleznimi pa je najpogostejša okužba, ki je odgovorna za smrt, vsekakor malarija.

Katerih okužb se moramo najbolj paziti?

Tropske bolezni lahko delimo na način prenosa okužbe na bolezni, ki jih na popotnika prenaša komar, bolezni, ki se prenašajo kapljično, črevesne nalezljive bolezni, bolezni, ki se širijo z živalskim ugrizom, bolezni, ki se prenašajo transkutano.

1. Bolezni, ki jih prenaša komar

Komar prenaša rumeno mrzlico, ki je bolezen tropskih in subtropskih območij Južne Amerike in Afrike. Le slaba polovica teh držav ima urejeno cepljenje, zato se bolezen širi na popotnike, ki niso cepljeni. Le nekatere rizične države so tako Gana, Gabon, Kenija, Liberija, Kamerun, Kongo, Angola, Nigerija in Togo. V centralni in južni Ameriki je prijav manj, največ pa v Peruju, ki mu sledijo Bolivija, Ekvador, Kolumbija in Brazilija.

Komar prenaša tudi malarijo, za katero letno še vedno zboli najmanj 300 milijonov ljudi, milijon pa jih letno umre! V Afriki je malarija v porastu, zmanjšuje pa se v Latinski Ameriki in Aziji. Problem predstavlja odpornost plazmodija na antimalarike. Malarija je prisotna v 100 državah, v sedmih je prisoten zgolj Plasmodium vivax (Mehika, Mauritius, Irak, Maroko, Sirija, Azerbajdžan, Turčija), v ostalih pa tudi P.falciparum, ki je pogosto zelo odporen na zdravila. Najbolj ogroženi so popotniki, ki potujejo po ruralnih področjih Kenije, Tanzanije, Malavi in Zambije. V Latinski Ameriki bomo malarijo najprej dobili v Braziliji, njej sledijo Bolivija, Kolumbija, Peru, Ekvador in Venezuela, manj pa v deželah centralne Amerike. Od bližnjih držav omenjam Turčijo, zlasti njen JV del Anatolije.

Denga je tudi bolezen, ki jo prenaša komar. Prenašalec je komar Aedes aegypti, ki je z ladjami potoval po celem svetu in se dobro prilagodil na mestna okolja. Bolezen se od 18. stoletja širi po severni in južni Ameriki, južni Evropi, severni Afriki, vzhodnem Sredozemlju, Avstraliji in delu Pacifika. Žal se povečuje število denga hemoragične vročice in s tem narašča smrtnost. Tveganje za težek potek naraste po prvi preboleli dengi, torej popotnikom, ki se vračajo v okolje okuženega komarja.

V tropskem in subtropskem pasu Afrike, Indije, Indokine, Kitajske in Brazilije je razširjena tudi filarioza. Za obolevnost so pomembni številni vbodi komarjev ob daljši izpostavljenosti le tem. Leišmanije prenašajo flebotomusi in lutzomija, najpogosteje se bolezen kaže kot dermatološko obolenje. Nevarna je istočasna okužba s HIV. Tripanosomiazo pa prenaša muha cece. Pojavlja se na omejenih področjih zahodne in vzhodne Afrike (Gambija, Rodezija). V južni Ameriki se bolezen pojavlja kot Chagasova bolezen, povzročitelj je Trypanasoma cruzi.

2. Bolezni, ki se prenašajo kapljično

Najpogostejši je meningokok, ki je prisoten povsod po svetu, predvsem pa v subsaharski Afriki (od Senegala do Etiopije). Zbolimo lahko za meningitisom ali sepso, povzročeno s to bakterijo, pojavlja pa se v epidemijah izven deževnega obdobja.

3. Črevesne bolezni

Virus poliomielitisa se prenaša fekalno-oralno in poteka kot neznačilno vročinsko obolenje, redko pa se kaže s paralizami, ki so ohlapne. Bolezen se pojavlja v državah z nizko precepljenostjo, veliko populacijo in slabimi higienskimi razmerami. Polio je prisoten v Bangladešu, Indiji, Nigeriji ter Pakistanu. Čeprav nimamo uradnih podatkov, je število bolnikov s poliomielitisom verjetno zelo visoko v Demokratični republiki Kongo. V Evropi je polio opisan nazadnje v letu 1998 v Turčiji.

Kolera pa je po drugi strani prisotna praktično ves čas, saj se je biotipu EL Tor pridružil serovar Bengal, ki je povzročil epidemijo v Bangladešu in Indiji. Omenjeni sev je prisoten zgolj v Aziji. Epidemije so praktično ves čas prisotne v afriškem rogu in v južnoameriških državah. V Afriki so epidemije v Malaviju, Somaliji, Nigeriji, Zambiji in Zimbabveju. Epidemija kolere je tudi na Madagaskarju, v Aziji pa predvsem v Afganistanu.

4. Bolezni, ki se prenašajo z živalskim ugrizom

Steklino prenašajo sesalci, ptiči in plazilci. Pojavlja se po skoraj celem svetu, prisotna ni le v Avstraliji in na Antarktiki. Zaradi stekline po vsem svetu letno umre 50.000 ljudi, od tega največ v Indiji, Afriki in južni Ameriki. V Evropi je nekaj umrlih le z območja nekdanje Sovjetske zveze.

5. Bolezni, ki se prenašajo transkutano

Transkutano se prenaša shistosomiaza, vmesni gostitelj shistosom pa je polž. Vsaka vrsta se razmnožuje le v določeni vrsti vmesnega gostitelja, človek pa je končni gostitelj. S shistosomo se okužimo v stoječih, redkeje tekočih vodah. Metljaji prestopijo čez kožo in se naselijo v venah. Sledi kronična okvara organov. Bolezen je prisotna predvsem v subsaharski Afriki.

Dalje poznamo tudi hemoragične mrzlice. Vsem je skupen izjemno težek potek klinične slike, ki pogosto konča smrtno zaradi notranjih krvavitev, krvavitev kože in sluznic. Sem sodijo virusi iz skupine flavivirid (rumena mrzlica, denga), bunyavirid, filovirid in arenavirid. Krimsko-kongoška hemoragična mrzlica je poznana od leta 1944. Virus so našli v Afriki, Aziji, na srednjem vzhodu in južnem delu Evrope. Rezervoar so divje in domače živali. Ljudje se okužijo ob stiku z živalsko krvjo ali preko okuženega klopa.

Poznamo tudi vročico doline Rift, zoonozo, ki jo prenašajo komarji. Prisotna je v Keniji in Somaliji, zadnja leta pa se pojavlja zunaj Afrike, v Saudski Arabiji in Jemnu, kamor je verjetno zašel preko okužene drobnice.

Hemoragična vročica Lassa je opisana že v letu 1950 v Gvineji, Liberiji, Slonokoščeni obali in Nigeriji. Okuženi so mali glodavci, ljudje pa se okužimo ob posrednem ali neposrednem stiku z njihovimi izločki. Značilna je oteklina obraza in vratu, prisotni pa so vročina, glavobol, utrujenost, vnetje žrela, kašelj, bolečine v sklepih. Sledijo krvavitve.

Vročica Marburg se je pojavila v letu 1999 v Demokratični republiki Kongo. Virus Ebola so prvič izolirali v Zairu leta 1976, kasneje še v Sudanu, Gabonu in Slonokoščeni obali. Hemoragične vročice se lahko prenesejo tudi z izločki bolnika na zdravega sočloveka, zato zboli tudi veliko zdravstvenih delavcev.

Bolezen Kyasanurskega gozda se pojavlja izključno v Indiji (Karnatak). Bolezen prenašajo klopi. Po tednu dni se pojavi vročina, glavobol, mialgije, bruhanje, driska, hiperestezija in vnetje veznice. Po nekaj dneh se pojavijo krvavitve, pljučnica, meningitis.

Kuga je ena najstarejših epidemij, opisana že v Bibliji. Bacil kuge se širi iz glodavcev, ki živijo v divjini, na glodavce, ki prebivajo blizu človeka. Okužene bolhe nato prenesejo bolezen na človeka, ki zboli z bubonsko ali septično obliko bolezni, ki je smrtna. Avstralija je edini kontinent brez bacila kuge. Zadnja leta se kuga pojavlja na Madagaskarju, Malaviju, Mozambiku, Tanzaniji, Zambiji, Boliviji, Zimbabveju, Peruju, ZDA, Kitajski, Indoneziji, Kazahstanu, Mongoliji in Vietnamu. Medtem ko število obolelih v Aziji upada, na črni celini narašča.

Kako se lahko zaščitimo pred boleznimi?

Svetovanje popotnikom je bistveni element preprečevanja obolevanja popotnikov. Le-ti se morajo v ta namen oglasiti pri zdravniku že 4 do 6 tednov pred potovanjem, saj je to čas, ko moramo začeti s cepljenjem in s kemoprofilakso malarije in ko svetujemo ustrezno potovalno lekarno.

Najpogostejše bolezni na potovanjih se prenašajo s hrano in pijačo. Kljub dietnim priporočilom jih potniki upoštevajo le v 2 odstotkih. Popotniki naj se izogibajo surove hrane, kot so solate, surova zelenjava in neolupljeno sadje. V kolikor je hrana vidno umazana, oprana z oporečno vodo ali so v njej ali po njej žuželke, je raje ne zaužijmo. Pijmo le ustekleničeno, originalno zaprto vodo, ter alkoholne in brezalkoholne pijače originalnih proizvajalcev. Pijemo lahko tudi prekuhane napitke, kot so kava in čaji. Steklenico pred pitjem obvezno obrišemo, najbolje z razkužilnim robčkom. Prepogosto pozabljamo, da so ledene kocke pogosto okužene. Pitno vodo prekuhajmo za tri minute in jo nato ohlajeno spijmo iz iste posode. Tudi sveže mleko prevrimo. Danes so dosegljive razkuževalne tablete in filtri, ki praviloma dobro očistijo vodo. Med varno hrano sodi vso olupljeno sadje, kuhana hrana, mleko v prahu, trdi siri, zelo sladka hrana, suha hrana, hrana sprana z neoporečno vodo.

Rizična hrana je stoječa hrana, mleko, sladoled, surovo meso in ribe, omake, prelivi, jagode, solata, paradižnik, maline.

Pred malarijo se najbolje zaščitimo s preprečevanjem pikom kot kemosupresijo. Ponoči se izogibajmo zunanjemu svetu divjine, nosimo dolge hlače in srajce z dolgimi rokavi, uporabljajmo repelente, zaščitne mreže, obleko prepojimo z insekticidi, elektronske naprave praviloma niso uspešne za odganjanje komarjev.

Pomembna je tudi zaščita pred soncem z ustreznim načinom obnašanja, oblačil in zaščitnih krem. Dehidracijo preprečujmo z obilnim vnosom tekočin, izogibajmo se alkoholu. Repelent vedno nanašamo po uporabi zaščitne kreme.

V primeru spolnega občevanja je obvezna uporaba kondomov. Odsvetujemo tudi tetoviranje in uporabo igel.

Odsvetujemo tudi kopanje v sladkih vodah Srednje in Južne Amerike, Afrike in Azije zaradi nevarnosti okužbe s shistosomo ali leptospiro. Pri hoji z bosimi nogami obstaja v tropskih krajih možnost okužbe s peščeno bolho, larvo migrans in larvo currens.

Pri daljših potovanjih z letalom se pojavlja jet lag (utrujenost, nespečnost, glavobol), ki ga blažimo z melatoninom, med vožnjo po zemlji pa največkrat kinetoze (vrtoglavice, bruhanje), ki jih blažimo z antiholinergiki in antihistaminiki. Pri vzponu nad 2500 metrov se pri četrtini potnikov pojavi višinska bolezen, ki jo preprečimo s počasnejšim vzpenjanjem in acetazolamidom.

Katere vrste cepljenja so na voljo in katera priporočate?

Cepljenje proti rumeni mrzlici je edino obvezno cepljenje po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije. Gre za hemoragično virusno mrzlico, ki jo prenašajo komarji rodu Aedes (J Amerika in Afrika). Potrdilo o cepljenju je veljavno 10 let, zaščita pa je praktično 100 odstotna.

Med rutinska cepljenja sodijo cepljenje proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, poliomielitisu, ošpicam, mumpsu, rdečkam, tuberkulozi, hepatitisu B, ki jih pri nas dobimo že kot otroci in smo tako zaščiteni. V kolikor v otroštvu nismo bili cepljeni, so priporočljiva pred potovanjem.

Pred potovanjem pa so priporočljiva cepljenja (odvisno od kraja in časa potovanja) proti hepatitisu A, meningokoknemu meningitisu, japonskemu encefalitisu, steklini, trebušnemu tifusu, koleri, gripi, klopnemu meningitisu. Cepiva proti kugi ne priporočamo, razen če ne gre za izjemno izpostavitev povzročitelju. Možna so tudi cepljenja proti rotavirusni driski, enterotoksični E.coli. Cepiva proti malariji so v preizkusni fazi in še niso priporočljiva ali dosegljiva.

Na kaj pa morajo biti popotniki še posebej pozorni?

Posebno skrb moramo nameniti otrokom, ki potujejo v tropske kraje. Odsvetujemo potovanja otrok v kraje, kjer je prisotna proti klorokinu odporna malarija. Repelenti za otroka morajo vsebovati manj kot 30 odstotkov DEET, saj je ta nevrotoksičen. Mati, ki jemlje kemoprofilakso proti malariji z dojenjem ne ščiti otroka, saj je koncentracija zdravila v mleku prenizka. Klorokin in progvanil lahko zdrobimo in pomešamo med banane. Dojenčki lahko zbolijo za malarijo tudi brez vročine, zato je vedno potrebno obiskati zdravnika po vrnitvi iz tropov, če otrok ni zdrav.

Starost ni kontraindikacija za potovanja. S sabo imejmo vedno zalogo zdravil za ves čas potovanja in še za dodatni teden. Zdravila imejmo v ročni prtljagi, zaradi možnosti izgube prtljage. S sabo imejmo tudi spisek zdravil, ki jih jemljemo z generičnimi imeni in odmerki, dobro je imeti s sabo tudi zadnji EKG posnetek. Pri menjavi časovnih pasov je potrebno postopno prilagoditi čas jemanja zdravil. Starostniki naj se cepijo proti rumeni mrzlici, gripi, pnevmokoku, tetanusu in poliomielitisu. Zaradi večjega tveganja za pojav stranskih nevrotoksičnih učinkov meflokina (profilaksa malarije) pri starostniku priporočamo testni odmerek slednjega pred potovanjem. Iztirjena sladkorna bolezen je kontraindikacija za potovanje.

Bolniki brez vranice morajo biti cepljeni proti pnevmokoku, meningokoku in H. Influenzae ne glede na potovanje. Med potovanjem naj jemljejo penicilin. Izogibajo naj se malaričnih območij.

Bolniki na kemoterapiji in do tri mesece po njej ne smejo dobiti živih cepiv (rumena mrzlica, tifus, koleramed). Bolniki s presajenimi organi ne smejo nikoli prejeti živo vakcino. Slednje ne dobijo tudi bolniki z revmatskimi obolenji, ki dlje časa dobivajo steroide.