V Sloveniji se epidemija zadnja leta povečuje, v zadnjih letih smo imeli blizu 50 na novo okuženih oseb in bolnikom z aidsom. Letos je do sedaj na novo okuženih nekoliko manj, »le« 32, vendar se običajno okrog 1. decembra poveča število testiranj in z njim tudi število na novo okuženih. Večinoma gre za moške, večinoma za moške, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM). Zakaj ta skupina? Zato ker nimamo okuženih intravenskih uživalcev nedovoljenih drog, virus pa tudi ni razširjen v heteroseksualni skupini prebivalcev (verjetno naši ljudje niso zelo promiskuitetni v tujini; izkušnje tudi kažejo, da pri nas ni okuženih prostitutk oziroma tega načina prenosa ni oziroma ga je zelo malo). Vse več okuženih pa je v skupini MSM, ker je popustil strah pred umiranjem. V 80. letih so MSM osebe zrle smrti v oči, ker so opazovali umiranje svojih partnerjev in drugih MSM kolegov. Grozilo je že izumrtje MSM skupnosti, zato so se zelo dobro organizirali in se disciplinirano držali enostavnih preventivnih ukrepov. V zadnjem obdobju je predvsem popustila preventiva, tu bi morali storiti več. Kljub vsemu pa smo pri nas še vedno na repu glede števila okuženih in števila bolnikov z aidsom na milijon prebivalcev.

2. Kako lahko preprečimo, da bi se okužili z njim?

Preventivni ukrepi temeljijo na sistemu ABCD: A (»abstinence«, brez spolnih odnosov), B (»be faithfull«, bodi zvest; svetovanje in testiranje), C (»condome«, uporaba kondomov), D (»drugs«, menjava igel in varna mesta za injiciranje nedovoljenih drog). Ker znani preventivni ukrepi niso zadovoljivi in ker učinkovito zaščitno cepivo predstavlja zelo kompleksen znanstveni problem in se odmika vsaj za desetletje v prihodnost, pospešeno razvijajo nove preventivne tehnologije. V zadnjem obdobju je v ospredju nov preventivni pristop »Testiraj in zdravi« – čim več ljudi testirati in ob ugotovitvi okužbe uvesti zdravljenje. Osebe, ki vedo za okužbo in predvsem osebe, ki se zdravijo, v veliki meri zmanjšajo širjenje okužbe. S takim pristopom bi lahko epidemijo na določenem geografskem področju v veliki meri omejili. Obetavne so raziskave mikrobicidnih sredstev, ki bodo zaključene približno v dveh letih.

3. Kakšne pa so nove tehnologije na področju preventive in kaj bi se dalo še izboljšati, da bi zmanjšali pogostost okužbe?

V naslednjih letih se bo uveljavila zaščita z zdravili pred izpostavitvijo virusu in po izpostavitvi virusu (npr. pri nezaščitenih spolnih odnosih). V nerazvitem svetu se vse bolj uveljavlja obrezovanje (cirkumcizija) moških (prenos virusa se zmanjša za 60 odstotkov), intenzivno potekajo raziskave z mikrobicidi (učinkovine, ki se jih daje v obliki gela, svečk in mazil v nožnico oz. zadnjik in uničujejo virus ter tako preprečujejo njegov prenos); zaključena je že prva raziskava z mikrobicidom, ki se uporablja kot vaginalni gel, ki vsebuje zdravilo tenofovir; raziskava je bila narejena v Južni Afriki; mikrobicid je bil uspešen v 43 odstotkih, pri ženskah, ki so ga uporabljale bolj redno, pa v več kot 50 odstotkih. Pomembno je tudi zdravljenje genitalnega herpesa z aciklovirjem. V subsaharski Afriki je približno 70 odstotkov ljudi okuženih z virusom herpesa simpleksa, razjede na sluznicah spolovila pa za trikrat olajšajo prenos HIV. V nerazvitem svetu je zelo pomembno tudi zmanjšati prenos iz okužene nosečnice na otroka. Zmanjšati je potrebno nasilje nad ženskami. Znano je, da je manj kot 10 odstotkov žensk deležnih ustrezne preventive v nerazvitem svetu. Pomen kondomov ostaja enak, vendar je problematična dosledna uporaba. Bolj bi se morali uveljaviti ženski kondomi. Nove preventivne strategije obetajo, da se širjenje okužbe lahko zameji. Težava pa je v tem, da je v severnem delu našega planeta 90 odstotkov vseh svetovnih zalog protiretrovirusnih zdravil, medtem ko je 90 odstotkov vseh bolnikov s HIV/aidsom na revnem jugu. Enako velja tudi za preventivne programe.

4. Kdo se mora testirati?

Najbolj je pomembno, da se za testiranje odloči oseba, ki se je obnašala tvegano glede možne okužbe s HIV ali npr., ki preboleva katero koli spolno prenosljivo okužbo (sifilis, gonorejo, klamidijsko okužbo, hepatitis B itd.). Testirat naj se gre tudi, če ima t. i. »indikatorske bolezni«, ki lahko nakazujejo HIV okužbo: npr. herpes zoster (pasavec), hujšanje, nejasno vročino, driske, kronično utrujenost, različne nejasne kožne bolezni, ponavljajoče se okužbe dihal itd. Če pa ima bolnik hujše bolezni (bolezni, ki definirajo aids), ga k bolniku pripelje bolezen sama in takrat mora zdravniku povedati o tveganem obnašanju, zdravnik pa mora na temelju bolezni pomisliti na HIV/aids in bolniku predlagati testiranje.

5. Zakaj je tako pomembno, da vemo ali smo okuženi ali ne?

Zgodnejše odkritje okužbe je nesporno povezano z daljšo pričakovano življenjsko dobo; poznavanje okužbe ima tudi velik epidemiološki pomen, ker je dokazano, da osebe, ki so seznanjene z okužbo, pomembno manj prenašajo okužbo na druge osebe (abstinenca, pogostejša uporaba kondomov), prenos pa je dodatno še posebej zmanjšan, kadar prejemajo zdravila.

6. Kako nalezljiv je v resnici virus HIV in kako se prenaša?

HIV je relativno slabo nalezljiv, če ga primerjamo z virusom hepatitisa B ali z virusom hepatitisa C. Pri enem nezaščitenem spolnem odnosu z okuženo osebo je povprečno tveganje manj kot 0,5-odstotno. Tveganje je večje, če je oseba, ki je izvor HIV, v začetnem ali v poznem obdobju okužbe, ko je koncentracija virusa v telesnih tekočinah velika (veliko virusno breme). Na novo okužena oseba najpogosteje prenese virus na druge osebe v prvih mesecih po okužbi, ker je takrat najbolj kužna in ker ne ve za svojo okužbo. Pri spolno prenosljivih okužbah, ko so prisotne razjede na spolovilu, je možnost prenosa virusa sedemkrat večja. Najbolj so nevarni homoseksualni spolni odnosi, največja je nevarnost za pasivnega udeleženca (receptivni analni odnos). Pri heteroseksualnih spolnih odnosih se virus nekajkrat bolj učinkovito prenese z moškega na žensko kot obratno (bolj nevaren je receptiven vaginalni odnos). Virus se lahko prenese še z injiciranjem preko kože (bodisi v podkožno tkivo ali v žilo). Ta način je posebno nevaren med intravenskimi narkomani, ki si izmenjavajo igle in ostali pribor za injiciranje. Pri tem obstaja še večja nevarnost za prenos virusov, ki povzročajo okužbo jeter (hepatitis), npr. hepatitis C in hepatitis B. V obdobju po uvedbi obveznega testiranja krvodajalcev na HIV v Sloveniji (6. 1. 1986) nimamo poročila o prenosu HIV okužbe s pripravki iz krvi, niti s celičnimi sestavinami, niti z izdelki iz plazme.

7. Koliko traja od okužbe z virusom HIV do razvoja aidsa?

HIV napade imunski sistem, ga postopoma uničuje in ko napredujoča bolezen povzroči hujše okvare imunskih odzivov, okužba napreduje v aids, ki se konča s smrtjo. Okužba s HIV je opredeljena s prisotnostjo protiteles proti virusu HIV v krvi okuženega. Aids, ki predstavlja končno obdobje okužbe s HIV, opredeljuje huda okvara imunskega sistema, zaradi katere pride do razvoja določenih oportunističnih (priložnostnih) okužb, rakavih bolezni in bolezni, ki jih povzroča neposredno sam virus. Pri polovici okuženih se aids razvije po 8 do 10 letih, pri drugi polovici okuženih pa lahko že po nekaj letih ali pa po več kot 10 letih. Razvoj protiretrovirusnih zdravil in strategij zdravljenja (HAART) je spremenil okužbo s HIV (HIV/aids) od smrtonosne bolezni v kronično obvladljivo bolezen. Sočasno z okvaro imunskega sistema povzroča HIV tudi kronično aktivacijo imunskega sistema, okvara sistem koagulacije in preko različnih medceličnih glasnikov povzroča v organizmu okuženega stalno vnetje. Bolniki s HIV/aidsom imajo zato številne ne-infekcijske dodatne bolezni, ki so tudi zaradi staranja populacije okuženih vse bolj pogoste: bolezni srca in ožilja, ledvic, jeter, osrednjega živčevja, kosti in presnove ter rakave bolezni. HIV/aids je zato dandanes opredeljen tudi kot sistemska bolezen.

8. Kaj čaka bolnika, ki izve, da se je okužil s virusom HIV?

Ko se prvič srečamo z na novo odkrito osebo, okuženo s HIV, je potreben predvsem dolg pogovor, pri katerem moramo bolnika čim bolje spoznati, mu čim bolj pregnati črnoglednost, mu vliti upanje in zaupanje in ga prepričati, da ostane pod zdravstvenim nadzorom. Bolniku razložimo načine prenosa okužbe in ga opozorimo, da ne bo širil okužbe (in to ponavljamo pri naslednjih pregledih). Bolnikova dolžnost je, da svojo okužbo razkrije intimnim partnerjem(icam) in da jih pripelje ali usmeri na testiranje na HIV. Bolnik ni dolžan svoje okužbe razkriti drugim zdravstvenim delavcem (razen svojemu osebnemu zdravniku), je pa njegova moralna obveza, da jih na primeren način opozori in tako prepreči morebitno okužbo zdravstvenega delavca. Pogosto je podatek o okužbi tudi zelo pomemben za ustrezno zdravniško pomoč. V Sloveniji bolnike, okužene s HIV, obravnavajo specialisti infektologi.
Obravnava bolnikov, okuženih s HIV, pri prvem pregledu: Pomembni so podatki o trenutnih in prejšnjih težavah, ki nam jih pove okužena oseba, pomemben je telesni pregled in številne laboratorijske preiskave, s katerimi ugotovimo zdravstveno stanje bolnika in stopnjo razvoja okužbe s HIV (opredelimo predvsem obrambne sposobnosti in koncentracijo virusa v krvi). Napravimo tudi številne teste na druge okužbe, kot so sifilis, hepatitisi A, B in C ter bolnika testiramo na tuberkulozo. Potreben je tudi razmislek o cepljenju proti virusoma hepatitisa A in B ter proti pnevmokoku.

9. Kako poteka zdravljenje?

Eno ključnih vprašanj je, kdaj začeti zdravljenje pri brezsimptomnih osebah okuženih s HIV. V obdobju učinkovitega zdravljenja (HAART) od leta 1996 dalje so se priporočila zelo pogosto spreminjala in tudi današnja niso dokončna. V zadnjem obdobju se vse bolj uveljavlja zgodnje zdravljenje. Rezultati velikih mednarodnih raziskav so pokazali, da je pričakovana življenjska doba okuženih s HIV daljša, če jih začnemo zdraviti v obdobju, ko še nimajo zelo okvarjenega imunskega sistema. Zdravimo s kombinacijo treh zdravil. Na voljo imamo številna zdravila, ki jih lahko prilagodimo posamezniku.