S pljučnimi boleznimi se ukvarjam že vrsto let in doživel sem velike spremembe pri zdravljenju astme. Dobro se spominjam mojih začetkov, ko zdravil zanjo praktično nismo imeli, oziroma so bila ta zelo malo učinkovita. Na razpolago smo imeli le olajševalna zdravila, preprečevalce – glukokortikoide smo pacientom dajali predvsem intravenozno, torej naravnost v žilo. V tistih časih so pri hudih poslabšanjih astme umirali tudi mladi, drugače zdravi ljudje. Še vedno se spomnim nemoči, ki sem jo ob takih primerih čutil.
Bistven preobrat na področju se je zgodil s pojavom inhalacijskih glukokortikoidov. Naenkrat smo začeli opažati, da hujših poslabšanj astme skorajda ni več, tudi potrebe po intravenozni terapiji so se zmanjšale na minimum. Stanje se je še dodatno izboljšalo s pojavom kombinacije preprečevalnega in olajševalnega zdravila v skupnem inhalatorju – a prav tukaj se je skrivala past.
Ob vsakem zdravljenju se ljudje namreč vedno sprašujemo, ali bomo zdravila jemali krajši čas ali jih bomo morali jemati praktično vse življenje. Težko sprejmemo dejstvo, da imamo kronično bolezen in da bo potrebno dolgotrajno zdravljenje, še posebej če nimamo opaznejših težav. Bolniki so se z uporabo novih zdravil odlično počutili, poslabšanj astme skorajda niso imeli, počutili so se zdrave. Potreb po stalni terapiji niso več čutili, zato so pričeli opuščati zdravljenje z inhalacijskimi glukokortikoidi in ponovno uporabljali le olajševalni inhalator, kadar so imeli poslabšanja. In prav tukaj so se težave spet pojavile – težave in teža bolezni se s takim zdravljenjem namreč le prekrijejo, na vnetje v dihalnih poteh pa praktično ni vpliva. Zdravniki smo ponovno začeli opažati bolnike s hudimi poslabšanji v urgentnih enotah, tudi v bolnišnicah.
V zadnjih letih poskušamo ozavestiti bolnike o sami bolezni, načinu spremljanja ter o ukrepih, ki jih lahko opravijo sami v primeru poslabšanj. Poudarjamo, kako pomembno je preprečevalno zdravljenje, organizirane so razne šole za astmatike, podpiramo tudi idejo, da bi moral imeti vsak bolnik pisni načrt obvladovanja in zdravljenja astme. Precej več pozornosti posvečamo tudi znanju o uporabi inhalacijske terapije, saj še tako dobro zdravilo ni učinkovito, če ne pride v spodnje dihalne poti.
Kljub vsem tem naporom ugotavljamo, da imamo še vedno bolnike, ki se zdravijo le ob pojavu težav z olajševalnim zdravilom. Pri takih primerih je pomembno vedeti, kako pogosto olajševalo uporabljajo in ali ga morajo uporabiti tudi ponoči. V primeru pogoste uporabe namreč to nedvomno govori za slabo nadzorovano astmo in je potrebno zdravljenje prilagoditi. Nujno je, da se bolniki o nadaljnjih ukrepih pogovorijo s svojim zdravnikom, po potrebi opravijo dodatne preiskave ter tako prilagodijo zdravljenje. Po pregledu se lahko odločimo za stalno zdravljenje z inhalacijskim glukokortikoidom, lahko pa tudi s kombinacijo zdravil v inhalatorju. Novejši pristop omogoča tudi uporabo kombinacije, v kateri je poleg olajševalnega zdravila po potrebi tudi inhalacijski glukokortikoid. Seveda se je pred uporabo potrebno pogovoriti, katera zdravila prihajajo pri takem načinu zdravljenja v poštev.
Pri zdravljenju astme je najpomembneje, da bolnik in zdravnik zgradita odnos, v katerem si zaupata. Bolnik mora imeti možnost samozdravljenja – seveda pod nadzorom – hkrati pa mora imeti vedno tudi možnost razgovora z zdravnikom. V pomoč so kratki vprašalniki o nadzoru nad astmo, ki ga usmerjajo, pa tudi meritve PEF na domu, s katerimi opredelimo, če je astma stabilna ali ne.
Ob rednem zdravljenju astma ne bi smela ovirati človeka pri nobeni življenjski aktivnosti, tudi ne pri športu. Nekoč so otroci dobili opravičilo pri telovadbi, če so imeli astmo, danes pa je za astmatika celo pomembno in koristno, da se ukvarja s športom - seveda pa mora pri tem jemati zdravila.
Datum: Januar 2022
Koda: SI-1868
Objavo prispevka je podprlo podjetje AstraZeneca UK Limited, Podružnica v Sloveniji.
