Zdravljenje zvina je odvisno od resnosti poškodbe. Včasih zadostujejo že domači pripomočki, res pa je, da nepravilno zdravljenje zvina lahko pripelje do kronične in ponavljajoče se poškodbe, zato obisk zdravnika vsekakor ni nikoli odveč.

Kako prepoznamo zvin?

Simptomi zvina so več kot očitni. Običajno začutimo bolečino v gležnju, še posebno, če na poškodovano nogo prenesemo težo. Poškodovani del tudi zateče, pordi ali pomodri, poškodba pa nas tudi omejuje pri gibanju. Nekateri ljudje v trenutku poškodbe tudi zaslišijo 'pok'.

Če se po nerodnem padcu, doskoku ali koraku pojavita oteklina in močna bolečina ter sumite na gleženj, morate obvezno obiskati zdravnika. Če so simptomi izjemno močni, namreč obstaja tudi možnost zloma katere od kosti v predelu gležnja.

Do zvina pride, ko prisilite gleženj v neobičajen položaj. Približno 80 odstotkov vseh zvinov je posledica obrata stopala navznoter in navzdol, do česar pride pri hoji po neravnem terenu ali pri doskoku na zunanji rob stopala. Pri tovrstnih poškodbah sta najbolj prizadeti sprednja zunanja ali srednja vez, le redko pa pride do poškodbe notranje vezi, ki jo povzroči prekomerna obremenitev stopala navzven in navzgor.

Zvinu gležnja so najbolj izpostavljeni športno aktivni ljudje, še posebno tisti, ki se ukvarjajo s košarko, tenisom, nogometom in tekom po neravnih terenih (pri teh športih so namreč gležnji močno obremenjeni zaradi nenehnega obračanja in zaustavljanja). Nič kaj manjša nevarnost zvina pa ne preti niti osebam, ki so že kdaj utrpele zvin ali si kakor koli poškodovale gleženj.

Za kakšno obliko zvina gre in kakšni so možni zapleti?

Zvine običajno razdelimo v tri skupine:

1. Zvin I. stopnje: Je najbolj blaga, poškodovanec pa občuti le blago bolečino. Na gležnju se pojavi rahla oteklina, vezi pa so samo pretegnjene. Pri zvinu prve stopnje hoja ni otežena, sklep pa je stabilen.

2. Zvin II. Stopnje: Ta stopnja zvina je hujša od prve. Vezi so delno natrgane, sklep je rahlo do srednje nestabilen, poškodovanec pa čuti dokaj močno bolečino in oteklino.

3. Zvin III. Stopnje: Je najhujša oblika zvina, pri katerem so vezi popolnoma pretrgane. Pojavijo se huda bolečina, oteklina, včasih pa celo modrica. Obremenitev noge je popolnoma nemogoča, sklep pa ni stabilen.

Če zvitega gležnja ne zdravimo pravilno in se prehitro po poškodbi začnete ukvarjati s športnimi aktivnostmi, se lahko pojavijo kronična bolečina, nestabilnost gleženjskega sklepa ali pa zgodnji izbruh artritisa na poškodovanem predelu.

- Rentgensko slikanje: S pomočjo rentgenske slike, ki jo zdravnik dobi tako, da skozi poškodovani del telesa spusti majhno količino rentgenskih žarkov, zdravnik preveri notranje strukture gležnja. Pregled je dober za preverjanje zlomov kosti, vendar pa iz teh slik ni mogoče razbrati poškodb mehkega tkiva, manjših zlomov ali pokov predvsem manjših kosti.

- CT (Computerized tomography oziroma računalniški tomograf): Je radiološki diagnostični aparat, ki s pomočjo posebne rentgenske cevi in volumske računalniške obdelave omogoča nastanek slik, ki predstavljajo tanke rezine preiskovanega dela telesa. CT-skener je zelo uporaben, saj veliko bolj detajlno prikaže sklep in obkrožujoče mehko tkivo.

- Magnetna resonanca (MRI): MRI deluje s pomočjo elektromagnetnega valovanja in močnega magnetnega polja, ki proizvedeta podrobno sliko notranjih struktur. Ta tehnika postavljanja diagnoze je odlična za prikazovanje in pregledovanje mehkega tkiva.

Kako poskrbeti za zvit gleženj?

Ko si zvijete gleženj, se izogibajte topli kopeli, še posebno, ko je prisotna oteklina, saj toplota razširi krvne žile, kar bo oteklino le še povečalo. Poleg tega ne hodite z berglami, če vam jih ni predpisal zdravnik, in mirujte. Pametno se je držati postopka, ki ga označimo s kratico PLES.

- Počitek: Dokler oteklina in bolečina ne izgineta, se izogibajte vsakim aktivnostim, med katerimi bi utegnili obremeniti gleženj.

- Led: Prvih 48 do 72 ur si gleženj vsake dve do tri ure masirajte z ledom. Masaža naj traja približno 15 do 20 minut oziroma dokler koža nekoliko ne pordi in postane neobčutljiva na dotik. Pri tem pazite, da si z ledom ne poškodujete kože, da ne pretiravate, saj bi lahko prišlo do ozeblin. Če koža postane bleda, takoj prenehajte z masažo.

- Elevacija: Poškodovana noga naj bo med mirovanjem in še posebno ponoči vzdignjena nad nivojem srca, saj bo na ta način oteklina izginila veliko hitreje.

- Stisk: Da bi preprečili nadaljnje otekanje, povijte gleženj z elastičnim povojem. Povoj naj ne bo pretesno zatisnjen, da ne boste prekinili prekrvavitve.

Gleženj poleg tega tudi zaščitite pred morebitnimi dodatnimi poškodbami. Če je zvin hujše stopnje, vam ga bo zdravnik morda imobiliziral z mavcem in predpisal hojo z berglami. Če občutite hude bolečine, vam bo zdravnik najverjetneje predpisal protibolečinske tablete.

Nekaj dni po poškodbi, ko bo oteklina izginila, lahko (pri zvinu I. in II. stopnje) postopoma začnete s fizioterapijo in vajami, s katerimi boste vzpostavili gibljivost sklepa, ga okrepili in pridobili ravnotežje. Vaje za ravnotežje, na primer stanje na eni nogi, so namreč pomembne, ker boste z njimi okrepili gleženjske vezi. Kdaj natančno začeti z vajami in gibanjem, pa vam bo kljub vsemu najbolje svetoval osebni zdravnik, ki natančno ve, v kakšnem stanju je vaš gleženj.

Kako se izogniti nadaljnjim poškodbam gležnja?

- Pred rekreacijo se dobro ogrejte.

- Pri hoji, teku in kakršni koli aktivnosti na neravnem terenu bodite pazljivi.

- Nosite primerno obutev.

- Izogibajte se čevljem z visokimi petami.

- Izogibajte se športom, za katere niste dovolj fizično pripravljeni.

- Ohranjajte mišično moč in gibljivost.

- Izvajajte vaje za krepitev ravnotežja in stabilnosti.