Podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) kažejo, da so oktobra letos zaznali več prijav adenovirusnega enteritisa kot v enakem obdobju lani. Po podatkih NIJZ je bilo oktobra 2026 prijavljenih 27 primerov adenovirusnega enteritisa, medtem ko sta bila oktobra lani prijavljena le dva. Čeprav gre za razmeroma majhno absolutno število prijav, je porast razlog za opozorilo, predvsem za starše majhnih otrok.

Kaj je adenovirusni enteritis?
Adenovirusni enteritis je okužba prebavil, ki jo povzročajo določeni tipi adenovirusov. Ti virusi lahko prizadenejo prebavila in povzročijo vnetje želodca ter črevesja. Okužba se najpogosteje kaže z drisko, lahko pa jo spremljajo tudi bruhanje, bolečine v trebuhu, slabost in povišana telesna temperatura. Simptomi se lahko pojavijo nekaj dni po okužbi, trajanje bolezni pa je odvisno od posameznika in povzročitelja. Adenovirusi sicer ne povzročajo samo prebavnih težav. Nekateri tipi lahko povzročijo tudi okužbe dihal, vnetje očesne veznice in druge bolezni.

Najpogosteje zbolevajo majhni otroci
Adenovirusne okužbe prebavil so posebej pogoste pri majhnih otrocih, zlasti pri dojenčkih in otrocih, mlajših od pet let. Otroci se lahko okužijo v vrtcih, drugih kolektivih in doma, saj se virus razmeroma hitro prenaša med ljudmi. Pri majhnih otrocih je tveganje za širjenje večje tudi zato, ker še nimajo povsem razvitih higienskih navad in si pogosto dajejo roke ter predmete v usta. Okužba se lahko prenaša predvsem:
- z neposrednim stikom z okuženo osebo,
- prek rok, na katerih so prisotni virusi,
- prek onesnaženih predmetov in površin,
- z zaužitjem hrane ali vode, ki sta bili onesnaženi z virusom.
Virus lahko na površinah preživi precej časa, zato je pomembno redno čiščenje predmetov, ki se jih otroci pogosto dotikajo.

Kateri simptomi opozarjajo na okužbo?
Najznačilnejši simptom adenovirusnega enteritisa je driska. Blato je lahko tekoče, odvajanje pa pogostejše kot običajno. Poleg driske se lahko pojavijo:
- bruhanje,
- bolečine in krči v trebuhu,
- slabost,
- povišana telesna temperatura,
- zmanjšan apetit,
- splošno slabo počutje.
Pri večini sicer zdravih otrok okužba mine brez večjih zapletov. Največja nevarnost pa je dehidracija, do katere lahko pride zaradi izgubljanja tekočine z drisko in bruhanjem.

Dehidracija je pri majhnih otrocih lahko nevarna
Majhni otroci so zaradi manjše telesne mase in večjih potreb po tekočini v primerjavi s telesno težo bolj izpostavljeni posledicam dehidracije.
Starši naj bodo pozorni predvsem na:
- suha usta in jezik,
- manj pogosto uriniranje oziroma manj mokrih plenic,
- jok brez solz,
- nenavadno zaspanost ali razdražljivost,
- vdrte oči,
- izrazito žejo.
Če otrok zaradi bruhanja ne more zadržati tekočine, če je izrazito zaspan ali se pojavijo znaki dehidracije, je potreben čimprejšnji posvet z zdravnikom. Posebej pozorni morajo biti starši dojenčkov. Pri njih se lahko dehidracija razvije hitreje kot pri starejših otrocih.

Kako pomagati otroku, ki ima drisko in bruha?
Najpomembnejše je nadomeščanje izgubljene tekočine in elektrolitov. Pri driski in bruhanju otrok namreč ne izgublja samo vode, temveč tudi pomembne mineralne snovi. Za nadomeščanje tekočine so primerne oralne rehidracijske raztopine, ki vsebujejo ustrezno razmerje vode, sladkorja in elektrolitov. Na voljo so v lekarnah. Otroku tekočino ponujamo pogosto in v majhnih količinah. Če bruha, lahko poskusimo z majhnimi požirki oziroma žličkami raztopine v kratkih časovnih presledkih.
Dojenje je priporočljivo nadaljevati. Pri starejših otrocih praviloma ni treba uvajati posebne stroge diete, temveč jim ponudimo običajno hrano, ki jo dobro prenašajo. Otrokom brez posveta z zdravnikom ne dajemo zdravil za zaustavljanje driske. Antibiotiki proti virusnim okužbam ne učinkujejo.

Kako preprečiti širjenje okužbe?
Ker se adenovirusi lahko širijo prek rok in onesnaženih površin, je higiena eden najpomembnejših ukrepov za preprečevanje okužb. NIJZ priporoča dosledno higieno rok, zlasti po uporabi stranišča, menjavi plenic in pred pripravo hrane. Roke je treba umivati z milom in vodo. Pomembni so tudi naslednji ukrepi:
- redno čiščenje in razkuževanje površin, ki se jih pogosto dotikamo,
- ločena uporaba brisač,
- skrbno čiščenje stranišča,
- izogibanje pripravi hrane za druge, kadar imamo prebavne težave,
- zadrževanje otrok doma, dokler imajo drisko ali bruhajo.
Otroci naj se v vrtec vrnejo šele, ko se njihovo zdravstveno stanje izboljša in ko izpolnjujejo priporočila glede vrnitve v kolektiv.

Kdaj je potreben obisk zdravnika?
Večina okužb prebavil pri sicer zdravih otrocih mine brez posebnega zdravljenja, vendar je treba spremljati potek bolezni. Zdravniško pomoč je treba poiskati, če otrok kaže znake dehidracije, ima hude ali vztrajne bolečine v trebuhu, kri v blatu, visoko ali dolgotrajno vročino oziroma ne more zadržati tekočine. Pri dojenčkih, zlasti najmlajših, je prag za posvet z zdravnikom nižji. Če je otrok nenavadno zaspan, se slabo odziva ali kaže znake izrazite dehidracije, je potrebna takojšnja zdravstvena obravnava. Čeprav adenovirusne okužbe prebavil pogosto minejo same od sebe, jih ne smemo podcenjevati. Najpomembnejše je pravočasno prepoznati znake dehidracije, poskrbeti za nadomeščanje tekočine in preprečiti nadaljnje širjenje okužbe.
Viri: NIJZ, Mayo Clinic, Cleveland Clinic, Merck Manual




























Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV