Intervju s pediatrinjo: "Anafilaksija lahko preseneti kogarkoli, vsaka minuta šteje"

Anafilaksijo si pogosto predstavljamo kot dramatičen prizor, ki ga je nemogoče spregledati. V resničnem življenju pa ni vedno tako očitna. Včasih jo spremlja izrazit izpuščaj, drugič kožnih znakov sploh ni. Pri majhnem otroku se lahko pokaže kot nenadna zaspanost ali neutolažljiv jok, pri odraslem kot stiskanje v grlu, vrtoglavica ali izguba zavesti.

"Običajno se hitro odvija in treba se je hitro zasukati, da jo prepoznaš in pravilno ukrepaš. Vsaka minuta šteje," poudarja pediatrinja Tina Vesel Tajnšek, s katero smo se pogovali o tem, kako prepoznati anafilaksijo, kateri so njeni najpogostejši sprožilci in zakaj pri uporabi adrenalina ne bi smeli odlašati.

"Če pojemo hrano, na katero smo alergični, pričakujemo težave praviloma v roku ene ure. Po piku ose, čebele ali sršena pa lahko še hitreje, že v nekaj minutah. In potem se težave lahko hitro pokažejo in tudi slabšajo," pojasnjuje zdravnica. Pogosto se pojavi srbeč, rdeč izpuščaj, koprivnica ali otekanje, vendar opozarja, da kožni znaki niso vedno prisotni. "Včasih se zgodi, da izpuščaja sploh ni. Takrat je anafilaksijo nekoliko težje prepoznati."

Najbolj skrb vzbujajo znaki prizadetosti dihal ali srčno-žilnega sistema. "Oseba lahko nenadoma začne dihati drugače, bolj z naporom, začne kašljati, včasih niti ne more več povedati, kaj se dogaja. Lahko se prime za grlo ali prsni koš, ker čuti neprijetno stiskanje." Pri težjih reakcijah se lahko pojavi tudi piskanje pri dihanju ali pomodrevanje.

Če je prizadet srčno-žilni sistem, je lahko človek nenadoma zelo zaspan, omotičen ali celo izgubi zavest. "Ni več pravi. Če človeka poznamo in vemo, da je sicer bolj dinamičen, hitro opazimo spremembo." Pri reakcijah po hrani se lahko pojavijo še močne bolečine v trebuhu, bruhanje ali driska. Anafilaksija torej nima enega samega obraza.

"Pri otrocih je alergija na hrano najpogostejši vzrok anafilaksije, tako v Sloveniji kot drugod po Evropi," pravi Tina Vesel Tajnšek. Pri najmlajših so med pomembnimi povzročitelji kravje mleko in jajca, v vseh starostih arašidi, pozneje pa drevesni oreščki, denimo lešniki, indijski oreščki, orehi in pistacije. "Otroci so imeli anafilaksijo tudi po različnih žitaricah, drugih stročnicah, sadju ali mesu."

Hrana pa še zdaleč ni edini možni sprožilec. "Na drugem mestu so pri otrocih piki žuželk – os, čebel in sršenov, redkeje čmrljev. Na tretjem mestu so zdravila. Pri odraslih je slika nekoliko drugačna in imajo pomembnejše mesto piki žuželk ter zdravila." Prav zato je zmotno prepričanje, da je anafilaksija povezana predvsem z oreščki ali drugo hrano.

Tudi alergija ni nujno nekaj, kar človeka spremlja že od otroštva. "Pojav alergijskih bolezni je zelo dinamičen. Alergija na določene oreščke se lahko pojavi tudi pozneje, na primer v povezavi z alergijo na pelode." Zdravnica zato med najpomembnejšimi sporočili poudarja prav nepredvidljivost: "Anafilaksija lahko preseneti kogarkoli. Ni nujno, da je bila alergija že prej znana."

Pri otrocih je prepoznavanje anafilaksije lahko še zahtevnejše. "Pri dojenčkih in predšolskih otrocih velikokrat vidimo kombinacijo težav s strani kože in prebavil. Otrok na primer bruha in ima koprivnico. Manjši otroci večkrat kašljajo, starejši pa že znajo povedati, da jih stiska v grlu ali prsnem košu."

Težava je predvsem v tem, da majhen otrok svojih občutkov še ne zna opisati. Zato so lahko pomembni tudi znaki, ki na prvi pogled ne delujejo značilno za alergijsko reakcijo. "Starši so nas opozorili na spremembo razpoloženja. Otrok je lahko nenadoma neutolažljiv in se ga ne da potolažiti ali pa, nasprotno, postane zaspan, kot da bi bil čas za spanje."

Otrok lahko sega proti ustnicam ali ušesom, ker ga tam srbi, čeprav tega še ne zna povedati. Noben tak znak sam zase ne pomeni nujno anafilaksije, vendar je ob drugih simptomih in po stiku z možnim alergenom pomemben del celotne slike. Prav starši oziroma skrbniki, ki otroka dobro poznajo, zato pogosto prvi opazijo, da nekaj ni v redu.

Če smo ob človeku, pri katerem se razvija težja alergijska reakcija, je najpomembneje hitro poiskati nujno medicinsko pomoč. Pomemben je tudi položaj telesa. "Najbolj priporočeno je, da oseba leži in ima, če je mogoče, nekoliko dvignjene noge. Če bruha, jo damo na bok, da se ne bi zadušila z izbruhano vsebino. Če zelo težko diha, ji običajno bolj ustreza sedeč položaj."

Če ima oseba pri sebi že predpisan adrenalin, pa je ključno, da se ga ob anafilaksiji tudi uporabi. "Tisti, ki so jo že doživeli, imajo pri sebi adrenalin. Če je že predpisan, spodbujamo, da ga uporabijo starši, zaposleni v vrtcu ali šoli oziroma otrok sam, če je dovolj velik," pojasnjuje zdravnica.

Prav tu opaža eno najpogostejših napak. "Starši običajno prepoznajo anafilaksijo oziroma težjo alergijsko reakcijo, potem pa imajo vseeno zadržek, da bi dali adrenalin. Ne dajo ga in počakajo, da ga da urgenca oziroma reševalci. Tako se adrenalin ne uporabi dovolj hitro." Pri anafilaksiji pa je prav adrenalin zdravilo prvega izbora.

Prvi odmerek adrenalina ni vedno dovolj. "Pri približno desetih odstotkih poteka anafilaksija tako, da je potreben drugi odmerek, zato priporočamo, da imajo bolniki pri sebi dva odmerka," pojasnjuje Tina Vesel Tajnšek.

V praksi se po njenih besedah pogosto zgodi, da družina en odmerek pusti v vrtcu ali šoli, drugega pa ima otrok pri sebi. Toda priporočilo je drugačno. "Učimo jih, da je pravilno, da sta oba odmerka ob otroku. Lahko se zgodi, da se reakcija nadaljuje ali pa da prvi odmerek ni bil optimalno apliciran."

Adrenalin se sicer ne predpisuje preprosto za vsak primer. Praviloma ga dobijo bolniki po doživeti anafilaksiji oziroma tisti, pri katerih zdravnik presodi, da obstaja večje tveganje. "Včasih se zanj odločimo tudi po blažji reakciji, če nas skrbi, kaj bi se zgodilo ob večji količini alergena. To je individualna presoja in dogovor s pacientom oziroma starši."

Nova možnost je adrenalin v obliki nosnega pršila, ki je zdaj tudi v Sloveniji dostopen v lekarnah od sredine septembra 2026, in sicer na beli recept oz. samoplačniško, saj ta s strani ZZZS še ni bil uvrščen na pozitivno listo zdravil, ki se financirajo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zdravnica pojasnjuje, da bodo njegov vpliv na vsakodnevno življenje bolnikov v Sloveniji šele videli v praksi, izkušnje iz raziskav in držav, kjer ga že uporabljajo, pa so spodbudne predvsem zato, ker se ljudem aplikacija brez igle zdi manj zastrašujoča.

"Ko v raziskavah vprašajo alergike, skrbnike otrok z alergijami in tudi osebe brez alergij, pravijo, da bi se za nosnega lažje odločili in da bi ga lažje nosili s seboj. Ne samo zato, ker je manjši in lažji, ampak predvsem zato, ker ni igle." Nekateri so izpostavili tudi, da bi ga lažje uporabili v javnosti, na primer v restavraciji ali drugem prostoru, kjer bi bila uporaba injekcije zanje neprijetnejša.

Adrenalin v pršilu poleg majhne velikosti in teže odlikuje tudi dolg rok uporabe (30 mesecev), brez potrebe po posebnih navodilih za shranjevanje.

"Ni kaprica, če nekdo vpraša, ali je v hrani alergen"

Po besedah sogovornice ostaja ena večjih težav pomanjkanje znanja v širši javnosti. Starši otrok z anafilaksijo so običajno dobro poučeni, izvajajo se tudi šole anafilaksije za zaposlene v vrtcih in šolah, toda takšno znanje še vedno ne doseže vseh. "Pride morda en učitelj ali dva, ostane pa veliko drugih zaposlenih, ki o tem vedo zelo malo."

Podobno velja za gostinstvo in ravnanje z alergeni. Alergiki zato pogosto vedno znova preverjajo, kaj določena jed vsebuje in ali je bila morda v stiku z njihovim alergenom. "Ko vprašajo, ali je določen alergen v hrani, je pomembno, da jim res poskušamo pravilno odgovoriti. Da ljudje razumejo, da to ni kaprica."

"Zanje je to nujnost, ker lahko sicer pride do težke alergijske reakcije," poudarja zdravnica. Če bi si morali iz pogovora zapomniti le nekaj stvari, pa naj bodo to predvsem hitrost reakcije, opozorilni znaki, kot sta težko dihanje ali izguba zavesti, ter pravočasna uporaba adrenalina v ležečem ali sedečem položaju. Pri anafilaksiji namreč ni pomembno le to, da jo prepoznamo, ampak tudi, da si upamo pravočasno ukrepati.

Prav ozaveščanje je še posebej v ospredju ob svetovnem dnevu anafilaksije, ki ga zaznamujemo 21. novembra. Tina Vesel Tajnšek poudarja, da je to dobra priložnost, da o anafilaksiji ne govorijo le alergologi in bolniki, temveč tudi širša javnost. "To ni pomembno samo za Slovenijo. Anafilaksija je problem povsod," pravi.

Ob tej priložnosti so predvidene različne aktivnosti, namenjene izobraževanju in ozaveščanju. "V alergologiji, med zdravniki in medicinskimi sestrami, pa tudi v šolah in vrtcih bomo imeli več aktivnosti na to temo. Tudi na Pedagoški fakulteti v Ljubljani bomo ozaveščali o anafilaksiji, pripravljamo dodatna predavanja in gradiva," pojasnjuje sogovornica.

Takšni dnevi imajo zato zelo praktičen namen: da bi čim več ljudi vedelo, kaj anafilaksija sploh je, jo znalo pravočasno prepoznati in se ob njej ne bi prestrašilo ukrepati. Kajti čeprav se lahko zgodi nepričakovano, lahko znanje ljudi v bližini odločilno vpliva na to, kako hitro bo bolnik dobil pomoč.