Znaki vnetja debelega črevesa, ki jih ne smete spregledati

Psevdomembranozni kolitis predstavlja vnetje oziroma patološko vzdraženost debelega črevesa, ki se v številnih primerih manifestira kot posledica antibiotičnega zdravljenja. Uporaba antibiotikov lahko spodbudi proliferacijo bakterije Clostridium difficile, ki s svojo naselitvijo na črevesni sluznici povzroči vnetni proces. Tveganje za prekomerno razmnoževanje omenjene bakterije se poveča ob jemanju določenih skupin antibiotikov, kot so penicilini, klindamicin, cefalosporini ter fluorokinoloni. Čezmerna prisotnost bakterije C. difficile je praviloma povezana z nedavnim bolnišničnim zdravljenjem ali z izpostavljenostjo protibakterijski terapiji. Okužbe s to bakterijo so statistično pogostejše pri posameznikih, starejših od 65 let.

Klinični znaki psevdomembranskega kolitisa lahko vključujejo:

- pojav vodene driske,

- abdominalne krče, bolečine ali povečano občutljivost,

- povišano telesno temperaturo,

- prisotnost gnoja ali sluzi v blatu,

- občutek slabosti,

- dehidracijo.

Simptomatika psevdomembranskega kolitisa se lahko manifestira že v enem do dveh dneh po pričetku antibiotičnega zdravljenja, v določenih primerih pa se klinični znaki lahko pojavijo tudi več mesecev po zaključeni terapiji z antibiotiki.

V kolikor trenutno opravljate oziroma ste nedavno zaključili antibiotično terapijo in pri tem zaznate pojav driske, vam svetujemo, da se o svojem zdravstvenem stanju nemudoma posvetujete z lečečim zdravnikom, in sicer ne glede na izraženost simptomov. Obvezno se zglasite pri zdravniku v primeru intenzivne driske, ki jo spremljajo visoka telesna temperatura, močni abdominalni krči ali prisotnost krvi oziroma gnoja v blatu.

Vaš organizem običajno vzdržuje optimalno ravnovesje črevesne mikrobiote v debelem črevesu. Uporaba antibiotikov in nekaterih drugih farmacevtskih pripravkov pa lahko to naravno ravnovesje poruši. Psevdomembranski kolitis se razvije kot posledica nekontroliranega čezmernega razmnoževanja določenih bakterij, najpogosteje vrste C. difficile, ki v običajnih razmerah ne povzročajo težav. Toksini, ki jih omenjeni patogen proizvaja, lahko dosežejo koncentracijo, ob kateri nastanejo poškodbe sluznice debelega črevesa.

Čeprav lahko teoretično vsak antibiotik sproži nastanek psevdomembranskega kolitisa, so nekatere skupine zdravil s tovrstnim zapletom statistično pogosteje povezane. Poleg protimikrobnega zdravljenja lahko k patogenezi psevdomembranskega kolitisa prispevajo tudi druge terapevtske oblike, med njimi citotoksična kemoterapija, ki pomembno vpliva na črevesni mikrobiom. Povečano tveganje za razvoj te bolezni pa predstavljajo tudi določena kronična vnetna stanja debelega črevesa, kot sta ulcerozni kolitis ali Crohnova bolezen.

Dejavniki, ki pomembno povečujejo tveganje za razvoj psevdomembranskega kolitisa, vključujejo:

- dolgotrajnejšo oziroma specifično uporabo antibiotikov,

- bivanje v bolnišničnem okolju ali institucijah za dolgotrajno oskrbo,

- višjo starost, zlasti pri osebah, starejših od 65 let,

- stanje imunokompromitiranosti oziroma oslabljen imunski sistem,

- prisotnost kroničnih bolezni debelega črevesa, kot sta vnetna črevesna bolezen ali kolorektalni karcinom,

- pretekle kirurške posege v predelu črevesja,

- sistemsko prejemanje kemoterapevtskega zdravljenja zaradi maligne bolezni.

Zdravljenje psevdomembranskega kolitisa je v večini primerov uspešno. Kljub takojšnji diagnostični obravnavi in ustreznemu zdravljenju pa bolezen ostaja potencialno življenjsko nevarna. Med resnimi zapleti izpostavljamo naslednje:

Dehidracija: Huda driska lahko vodi do znatne izgube telesnih tekočin in elektrolitov, kar ogrozi optimalno delovanje organizma in lahko povzroči kritičen padec krvnega tlaka.

Odpoved ledvic: V nekaterih primerih lahko zaradi nagle dehidracije pride do hitrega poslabšanja ledvične funkcije, kar vodi v odpoved organa.

Toksični megakolon: Pri tem redkem, a kritičnem stanju se debelo črevo ni sposobno odzvati na prisotnost plinov in blata, kar povzroči njegovo močno distenzijo. Ob odsotnosti ustreznega zdravljenja lahko pride do predrtja stene debelega črevesa in posledičnega vdora bakterij v trebušno votlino. Razširjeno ali rupturirano debelo črevo zahteva nujni kirurški poseg, saj je stanje lahko usodno.

Perforacija črevesja (luknja v debelem črevesu): Gre za redko, vendar klinično zelo resno stanje, ki nastane kot posledica obsežnih poškodb črevesne sluznice ali kot zaplet toksičnega megakolona. Nastala perforacija omogoči prehod črevesnih bakterij v trebušno votlino, kar vodi do nastanka življenjsko nevarne okužbe, znane kot peritonitis.

Tveganje za smrtni izid: Bolezen, povzročena z bakterijo C. difficile, lahko tudi pri blagih do zmernih oblikah hitro napreduje v življenjsko ogrožujoče stanje, če ni zagotovljena pravočasna in ustrezna zdravniška obravnava.

Za učinkovito zajezitev širjenja okužb s povzročiteljem C. difficile se v bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah dosledno izvajajo strogi protokoli za nadzor okužb. V kolikor obiskujete hospitalizirane osebe ali stanovalce v domovih za starejše, vas spodbujamo, da pristojno osebje vljudno opomnite na nujnost upoštevanja predpisanih varnostnih ukrepov.

Ustrezna higiena rok. Zdravstveno osebje mora zagotoviti brezhibno higieno rok pred in po vsakem stiku s pacientom. V primeru pojava okužb s C. difficile je temeljito umivanje rok z milom in toplo vodo prednostna metoda, saj alkoholna razkužila niso učinkovita pri uničevanju spor tega mikroorganizma. Obiskovalci so prav tako dolžni dosledno upoštevati higieno rok z uporabo mila in tople vode, in sicer tako ob vstopu v bolniško sobo kot po odhodu iz nje oziroma po uporabi sanitarij.

Previdnostni ukrepi pri stiku. Bolniki, ki so hospitalizirani zaradi okužbe s C. difficile, so nastanjeni v samostojnih sobah ali v sobah z bolniki z isto diagnozo. Bolnišnično osebje in obiskovalci morajo pri vstopu v sobo uporabljati rokavice za enkratno uporabo in zaščitna oblačila, ta protokol pa ostaja v veljavi vsaj 48 ur po prenehanju simptomov driske.

Temeljito čiščenje. V vsakem okolju je nujno zagotoviti temeljito razkuževanje vseh površin z ustreznimi pripravki na osnovi klorovega belila, ki učinkovito nevtralizirajo spore bakterije C. difficile.

- Uporabljajte antibiotike le, kadar je to potrebno.

Diagnoza psevdomembranskega kolitisa se postavi na podlagi laboratorijske analize vzorca blata, s katero se identificirajo specifični toksini, ki jih proizvaja bakterija Clostridioides difficile. Za potrditev bolezenskega stanja se lahko zdravnik odloči tudi za izvedbo sigmoidoskopije; pri tem diagnostičnem postopku se s pomočjo tankega in fleksibilnega inštrumenta, imenovanega sigmoidoskop, opravi natančen vizualni pregled notranjosti debelega črevesa.

Prvi strokovni ukrep, ki ga bo zdravstveni delavec praviloma priporočil, je prekinitev uporabe antibiotika, ki je povzročil razvoj psevdomembranskega kolitisa.

Zdravljenje psevdomembranoznega kolitisa temelji na ciljni uporabi ustreznih antibiotikov. Opozoriti je treba, da se bolezen pri približno 20 odstotkih zdravljenih pacientov ponovi, v primeru česar bo zdravnik uvedel dodatno kuro antibiotikov.

Ob pojavu simptomov bolezni se priporoča zaužitje zadostne količine tekočine, kot sta voda ali razredčen sadni sok. Pri prehranjevanju dajte prednost lahko prebavljivi, mehki hrani, na primer jabolčni kaši, rižu in bananam, medtem ko se je priporočljivo izogibati živilom z visoko vsebnostjo vlaknin, vključno z oreščki, stročnicami in zelenjavo.

Namesto obilnih obrokov uživajte več manjših, pri čemer se izogibajte ocvrsti, začinjeni ter mastni hrani, saj lahko ta dodatno obremeni prebavila in poslabša zdravstveno stanje. Za preprečevanje širjenja okužbe z bakterijo C. diff dosledno upoštevajte higieno rok; poudariti je treba, da razkužila za roke niso učinkovita pri preprečevanju ponovne okužbe.

Viri: mayoclinic, my.clevelandclinic webmd