Dermatilomanija je znana kot kompulzivna motnja, ki pušča posledice na naši koži, saj gre za nenadzorovano potrebo po poškodbi kože, s katero hočemo največkrat omiliti svojo čustveno stisko. Za razliko od tipične obsesivno-kompulzivne motnje to dejanje v nas sproža ugodje. Gre za način sproščanja, ko občutimo napetost, zato se lahko nenadzorovano praskamo, stiskamo, trgamo kožo, jo prebadamo, kopamo po njej, s čimer povzročimo poškodbe tkiva, krvavitve, brazgotine, razbarvanje kože in nazadnje lahko pride celo do hujše okužbe. 

Kaj povzroča dermatilomanija in kaj je v ozadju?

Najverjetneje gre za preplet genskih, okoljskih in psiholoških dejavnikov. Vsekakor pa so lahko v ozadju občutki tesnobe, stres, napetost, notranji nemir, živčnost, raznorazne stiske in nasploh neprijetna čustva, ki jih lahko na tak način razrešujemo oziroma si jih želimo obvladovati. Z mučenjem svoje kože največkrat skušamo zatreti svoja čustva in se olajšati, a ta pomiritev traja le kratek čas. Sčasoma pa lahko ta zasvojenost, ki povzroča ugodje, postane tudi naša nagrada. 

Prisotne so lahko tudi perfekcionistične težnje, kar pomeni, da nas vsaka nepopolnost na naši koži močno vznemiri, celo tako zelo, da jo moramo tako ali drugače uničiti. Vse, kar zaznamo na koži kot nepravilnost, pa naj si bo to krasta, akne ali kar koli drugega, nas lahko zmoti, medtem ko nas stiskanje, praskanje, trganje le tega, odreši. 

Kakšni so simptomi in posledice?

Eden glavnih simptomov, po katerem lahko prepoznamo dermatilomanijo, je, da ne moremo prekiniti tega destruktivnega vedenja tudi, če hočemo, in to ne glede na posledice, ki se odražajo na naši koži. Slednje so pogoste predvsem na tistih delih, ki jih lahko dosežemo z rokami, kot so, na primer, obraz, prsni koš, roke, ramena, zgornji del hrbta, trebuh, stegna. To lahko počnemo vsakodnevno, zavedno ali avtomatsko, včasih nekaj minut ali pa tudi več ur. Tako nehote oviramo tudi naravni proces celjenja kože, s čimer še dodatno otežujemo okrevanje in poglabljamo stare rane. S tem pa v sebi lahko prebudimo tudi občutke krivde in sramu. 

Poleg telesnih posledic vse to lahko vpliva tudi na našo samozavest, zaradi česar se lahko začnemo izogibati številnim dejavnostim in se nenehno skrivamo pred drugimi, na primer s pudri in oblačili, kadar je to mogoče, vse le za to, da ne bi opazili naših ran. Včasih pa se raje kar izoliramo, ker se ne upamo razgaliti. To lahko zmanjšuje tudi kakovost našega življenja in negativno vpliva na naše vsesplošno počutje. 

Kaj lahko naredimo?

Na voljo so nam kognitivno-vedenjske terapije, s katerimi se lahko naučimo bolje nadzorovati svoje misli in impulze, kot tudi razreševati svoje notranje boje ter stiske. Prav tako nam lahko pomagajo nekatera zdravila, o katerih je dobro, da se najprej posvetujemo s svojim zdravnikom oziroma z usposobljenim strokovnjakom, ki nas bo peljal skozi celoten proces zdravljenja. Določene posledice, ki so nastale na naši koži, pa lahko odpravimo ali zmanjšamo tudi z dermatološkimi posegi.