Zadnja britanska raziskava je pokazala, da se je v zadnjih sedmih letih želena velikost umetnih prsi povečala kar za 25 odstotkov. Če so si Britanke leta 2002 prsi večinoma večale za številko in pol, torej s košarice B na dobro C, si danes želijo namesto košarice B kar velikost D in si tako dojki povečajo za dve številki. A če so prsi prevelike, ima lahko ženska težave, opozarjajo kirurgi. Možno je, da se začneta dojki zaradi prevelike teže povešati, da se začneta vsadka premikati ali se celo pretrgata. Preveliki vsadki lahko poškodujejo tudi tkivo v prsih, zaradi preobremenitve oziroma prevelike teže prsi lahko ženska čuti tudi bolečine v hrbtu ali križu. Zato je dobro upoštevati nasvete estetskega kirurga in skupaj z njim izbrati primerno velikost novih prsi, ki bodo ustrezale postavi in načinu življenja posameznice.

Pri nas trenda po drastično velikih prsih še ni

Očitno so za razliko od Britank slovenske ženske bolj skromne, saj imajo estetski kirurgi le redko opravka s takšnimi, ki si želijo prsi v stilu Pamele Anderson. ''Pri nas še ni prisoten trend po vse večjih prsih – vsaj v 90 odstotkih ne. To opažamo le pri nekaj odstotkih žensk,'' razlaga specialist plastične kirurgije dr. Marjan Fabjan. Poleg tega so pripadnice nežnejšega spola pripravljene prisluhniti nasvetom kirurga in po pogovoru z njim popustiti pri želeni velikosti, če uvidijo, da bi bila nova košarica prevelika zanje. ''Pri nas si vsaka pacientka na prvem pregledu oziroma razgovoru nadane nedrček s protezami določene velikosti in oblike, da sploh vidi, kakšna velikost ustreza njenemu telesu. Običajno so idealne mere za ženske 90–60–90, kar pomeni, da bi prsi po velikosti morale biti dobra štirica, to pa je za naše pacientke običajno preveliko. Tako se potem po navadi kljub idealu 90–60–90 odločijo za dobro košarico tri,'' pove dr. Fabjan.

Obstajajo tri osnovne vrste vsadkov

Čeprav glede na obliko, materiale in proizvajalce estetski kirurgi izbirajo med več sto različnimi vsadki, lahko v osnovi ločimo tri vrste.

– Vsadki iz silikonskega gela, ki se med seboj razlikujejo v čvrstosti gela.

– Vsadki, polnjeni s fiziološko raztopino.

– Kombinirani vsadki, ki imajo jedro iz silikonskega gela, ovoj pa je polnjen z vodo.

Na pogled med omenjenimi vrstami prsnih vsadkov ni očitne razlike, a silikonski vsadki so na otip veliko bolj naravni, saj spominjajo na žlezno tkivo dojke. Imajo pa tudi pomanjkljivost – če se takšen vsadek pretrga in se silikon razlije, bo dojka izgubila svojo obliko, kirurg pa bo moral izvesti nujen kirurški poseg, da bo iz telesa odstranil vse sledi silikona in popravil deformirano obliko dojke. Če se pretrga vsadek s fiziološko raztopino, je škoda seveda manjša, kajti fiziološka raztopina je podobna tekočini, iz katere je sestavljen večji del našega telesa. A možnost pretrganja je pri obeh vrstah približno enaka, pravijo strokovnjaki. Vsak vsadek ima tudi ovojnico, ki je gladka ali hrapava, in ker naj bi bila pri implantih s hrapavo površino možnost pretrganja manjša, se veliko kirurgov danes odloča za hrapave vsadke.

Vsadki za umetno povečanje prsi pa se ne razlikujejo le po materialih in po gladki ali hrapavi ovojnici. Po obliki ločimo dve vrsti vsadkov: popolnoma okrogle in pa kapljičaste, ki dajo dojkam bolj naravno obliko.

Kako poteka operacija?

Zahtevnost in trajanje operacije povečanja dojk, ki poteka pod splošno anestezijo, sta odvisna od tega, na katero mesto bo estetski kirurg vstavil vsadke. Če jih namesti pod veliko prsno mišico, na kateri leži dojka, bo poseg daljši in tudi okrevanje bo trajalo dlje, kot če bo vsadek namestil nad mišico, tik pod mlečno žlezo. A če je vsadek nameščen pod mišice prsnega koša, ga ženska ne bo čutila, prav tako ne bodo vidne manjše napravilnosti oziroma neravnine, prehod na rob vsadka pa bo bolj skrit.

Estetski kirurg vsadke v prsi namesti tako, da zaraže tik ob prsni bradavici, na spodnji strani dojke ali pa v pazduhi. Katero metodo oziroma kateri rez bo uporabil, je odvisno tako od želja pacientke kot tudi od določenih omejitev pri posamezni tehniki. Seveda pa v vsakem primeru na dojki ostane približno pet centimentrov velika brazgotina, ki pa ni zelo vidna in ni moteča.

Okrevanje ni dolgotrajno

Priporočjivo je, da pacientka po prestani operaciji v bolnišnici ostane 12 do 24 ur, nakar je odpuščena v domačo oskrbo in šele po približno enem tednu se lahko vrne na delovno mesto. Deset dni po posegu pride na prvi pregled, kjer ji zdravnik odstani šive. A še kar nekaj časa mora biti ženska previdna – dva tedna naj ne vozi avta, štiri tedne naj ne dviguje težkih stvari nad glavo, štiri do šest tednov naj se izogiba težjim športnim aktivnostim. Pozorna naj bo tudi na kakršnekoli zaplete – kljuvajočo bolečino, ki po 72 urah od prestanega posega še kar ne mine, na naraščajočo oteklino dojke, ki kaže na nabiranje tekočine v žepih ob vsadku, na nenavadno pordelost kože, na močno povišano telesno temperaturo. Druge možne komplikacije, ki se lahko pojavijo tudi kasneje, pa so še različna vnetja, izguba občutka v predelu dojk, težave pri dojenju otroka, premikanje vsadkov in uhajanje tekočine iz njih, v skrajnem primeru celo pretrganje implantov, ki nastane spontano ali pa zaradi velike sile, kot je na primer udarec v prsni koš. V primeru zapletov se mora ženska nemudoma posvetovati z zdravnikom.