Prostata se začne običajno povečevati pri moških, ki so starejši od 50 let. Povečanje je posledica delovanja moškega spolnega hormona testosterona, zaradi katerega začnejo celice v delu prostate nabrekati. To povečanje imenujemo benigna hiperplazija prostate.

S povečano prostato se sreča večina moških nad 80 let, polovica od njih pa ima tudi posledične težave. Povečanje ni življenjsko ogrožajoče, res pa je, da povzroča težave pri odtekanju urina iz sečnega mehurja. Ker sečnica, po kateri moški izločajo seč in semensko tekočino, poteka skozi prostato, povečanje prostate lahko povzroči zoženje sečnice in ovira odvajanje urina.

Težave s prostato se ne pojavijo z danes na jutri, temveč jih moški zaznavajo postopoma, lahko tudi več let. Oženje sečnice je namreč počasen proces. Prvi znaki in simptomi rasti prostate so vedno šibkejši curek pri uriniranju, čakanje na seč, da priteče, in prekinjanje curka med ovajanjem urina. Pri nekaterih moških se po koncu uriniranja pojavi tudi kapljanje, neredko pa doživljajo tudi občutek, da imajo po odvajanju še vedno poln mehur. Med znake, ki kažejo na povečanje prostate, spadajo tudi odvajanje urina več kot dvakrat na noč in pogostejše tiščanje na vodo. Za obisk zdravnika in pogovor z njim pa zadostujeta že dva prisotna simptoma od naštetih. Najnevarnejši simptom benigne hiperplazije prostate, pri katerem je potreben takojšen urološki poseg, je uhajanje seča pri prekomerno napolnjenem mehurju, ki pomeni, da je mehur že močno oslabel in lahko vodi do okvare zgornjega dela sečil – sečevodov in ledvic.

Ker je povečana prostata posledica delovanja hormonov, z njo običajno nimajo težav moški, ki so bili v mladosti kastrirani. Benigno povečanje se začne v sredini prostate, razraščanje tega dela pa pritisne preostanek žleze ob ovojnico. Ker prostata leži tik ob danki, je potreben rektalni pregled, prostata pa postane trša na otip, bolj gladka in elastična.

Kako poteka zdravljenje?

Zdravljenje benigne hiperplazije prostate je odvisno od intenzivnosti bolezni. Pri blagih težavah zdravljenje običajno ni potrebno, bolniki naj bi se le izogibali alkoholnih, gaziranih in mrzlih pijač, pravi kavi ter pikantni prehrani, na zdravniškem pregledu pa naj bi se oglasili enkrat letno.

Pri manjših in srednje izraženih težavah je bolezen treba zdraviti z zdravili, ki jih delimo v dve skupini. Hormonska zdravila, finasteridi, zavirajo delovanje testosterona. Zdravilo je treba jemati v obliki tablet, enkrat dnevno, in neprekinjeno dlje časa, četudi ne opazite takojšnjega napredka. Poznamo pa še drugo obliko zdravil, zaviralcev alfa receptorjev, ki sproščajo gladke mišice, kar zmanjša pritisk prostate na sečnice in odpravi odtočno oviro. Učinek teh tablet je hiter, pojavijo pa se lahko omotica, šibkost in slabost. Nekateri moški doživljajo tudi izgubo izliva, ker se začne semenska tekočina izlivati v mehur.

Pri moških s hudo hiperplazijo prostate je treba opraviti kirurški poseg. Včasih je edino možnost predstavljal poseg skozi trebušno steno in odstranitev povečanega dela prostate. Vendar pa se je po drugi svetovni vojni pojavila transuretralna resekcija prostate (TUR), poseg, pri katerem skozi sečnico uvedejo posebni inštrument, ki ga imenujemo resektoskop. Urolog nato z električno zanko ali s strgalom odstrani povečani del prostate. Obstajajo pa še drugi načini zdravljenja, kot na primer laserski poseg, ki je podoben TUR, le da gre za uporabo laserja namesto električne zanke, zdravljenje z ultrazvokom in transuretralno odstranitev povečane prostate z uporabo mikrovalov.

Pri nezdravljenju lahko pride do zapletov ...

Če benigne hiperplazije prostate ne zdravimo, lahko pride do krvavitev iz prostate, akutnega ali kroničnega zastoja urina v mehurju, okužbe sečil, nastanka kamnov v sečnem mehurju ali okvare ledvic.

Da ne bi prišlo do tega, je za vse moške po 50. letu starosti priporočljivo obiskovanje zdravnika za preventivni pregled prostate vsaj enkrat letno. In to ne le zaradi možnosti razvoja raka, temveč tudi zaradi odkritja te težave, ki lahko povzroči motnje pri mokrenju v poznejših letih. Naj dodamo le še to, da je vsaka preventiva boljša kot kurativa in da je vsako zdravljenje uspešnejše in enostavnejše, če je bolezen dovolj zgodaj odkrita.