Medtem ko številni spolni odvisniki aktivno iščejo pomoč, samotna narava kompulzivnih masturbatorjev ostaja prikrita. Ti odvisniki pomoč poiščejo šele, ko se jih začnejo mučiti tesnoba, obsedenost, izolacija in nezmožnost ohranjanja zdravih odnosov. Nekateri kompulzivni samozadovoljevalci posegajo pri zadovoljevanju svojih potreb tudi po neprimernem materialu, kot na primer otroški pornografiji ali pa masturbirajo na javnih mestih ali avtomobilu. Najbolj pogosta posledica tovrstne odvisnosti je življenje brez intimne in čustvene zveze, polno sramu.

Kompulzivno samozadovoljevanje se lahko kaže v različnih oblikah. Obstajajo na primer moški, ki čutijo potrebo po masturbiranju zjutraj in pred spanjem, vsak dan, brez izjeme. S to vrsto motnje se je spopadal tudi Jay, ki se zaradi spolne odvisnosti zdravi že sedem let.

“Ko sedaj gledam nazaj, vidim, v kakšnem zanikanju sem živel,“ pravi Jay. “Ker je bilo to početje zame popolnoma vsakdanje in sem nanj gledal enako kot na ščetkanje zob in umivanje rok, nisem nikoli pomislil, da bi lahko vplivalo na moje zveze, spolne odnose in mojo samozavest.“ Jay je masturbiral najmanj dvakrat dnevno – zjutraj med tuširanjem in pred spanjem ob gledanju pornofilmov.

Jay je pomoč začel iskati, ker nikakor ni mogel biti v zvezi s samo eno žensko. A poroka in družina sta bili nekaj, kar si je zares želel. “Pri 37 letih sem imel za seboj že 22 let odvisnosti, za katero prej sploh nisem vedel, da je odvisnost,“ se spominja. “Ko me je terapevt vprašal, kolikokrat na dan masturbiram in zakaj, sem utihnil – nikoli namreč nisem izbiral in se odločal, to sem pač počel. Takrat sem spoznal, da težava ni v tem, da nisem sposoben ljubiti – težavo je predstavljala obsedenost z masturbiranjem.“

Medtem ko nekateri, tako kot Jay, samozadovoljevanje jemljejo kot dnevni opravek, rutino, drugi za samozadovoljevanje in gledanje pornografskih filmov porabijo lahko tudi več dni. Slednji za samozadovoljevanje potrebujejo močan dražljaj, izkoriščajo pa za pobeg od realnosti. Pri tovrstnih masturbatorjih poškodbe genitalij niso nič nenavadnega. Bolečina jih pri početju ne bo zaustavila.

Posamezniki, ki se samozadovoljujejo do poškodbe, predstavljajo poseben klinični izziv. Za njihovo spolno vedenje so običajno krive razmere v družini, kot na primer sramota, zlorabe in zanemarjanje v otroštvu. Samozadovoljevati se začnejo že v zelo zgodnjih letih, to pa jim omogoča beg iz okolja, polnega strahu, skrivnosti in travm. Na ta način pozabijo na stiske in čustvene težave, ob poškodbi pa preko fizične bolečine začutijo dodatno energijo, ob poplavi endorfina pa katarzo in občutek omrtvičenosti.

Pogosto masturbiranje in ejakulacija pri kompulzivnem masturbiranju stimulira parasimpatično živčevje, rezultat česar je hiperprodukcija spolnih hormonov in nevrotransmiterjev, na primer acetilholina, dopamina in serotonina, ki dajejo občutek lagodja. Pri prepogostem masturbiranju in izločanju acetilholina se možgani poškodujejo, kar povzroči težave s koncentracijo in pomnjenjem.

Zdravljenje

Zdravljenje kompulzivnega samozadovoljevanja je zelo zapleteno. Terapevti najpogosteje predlagajo terapevtsko sodelovanje, ki predvideva “celibatno pogodbo“, po kateri odvisnik določeno obdobje ne sme imeti spolnih odnosov in se samozadovoljevati, gledati pornografskih filmov in revij, sodelovati v klepetalnicah in biti v kakršni koli zvezi. Cilj te stopnje zdravljenja je omogočiti odvisniku, da se sooči s strahom, tesnobo, bolečino in sramoto. Terapevt lahko tako več izve o spolni zgodovini pacienta, njegovi družinski zgodovini in vzrokih za spolno vedenje.

V nadaljevaljni stopnji zdravljenja terapevt lahko natančno določi, kaj je povzročilo motnjo in kaj je uničilo odvisnikovo samozavest. Večina odvisnikov od samozadovoljevanja je namreč prepričanih, da so sami in da jih ne bo nihče mogel potešiti – zato morajo vse opraviti sami. Sledijo pogovori in terapije, s katerimi terapevt poskuša z bolnikom priti do zaključkov in vzroka za težave.