V nekaterih družinah je obrezovanje verski ritual, lahko pa gre tudi za družinsko tradicijo, osebno higieno ali preventivni zdravstveni ukrep. Kakor koli že, pa se drugim obrezovanje zdi sporno in v njem vidijo le nepotrebno popačenje moškega spolnega uda.

Kaj je prepucij in čemu služi?

Prepucij ali kožica, ki prekriva glavico penisa, ščiti penis pred odrgninami in poškodbami od prvega dne rojstva dečka naprej. Moškim omogoča večji užitek v spolnosti, boljše čutenje penisa med seksom, deluje kot ščit pred zunanjimi dejavniki. Predstavlja lahko od tretjine pa vse do polovice celotne kože na penisu. Čeprav prepucij navzven deluje kot povsem običajna koža, se v njej skriva mnogo živcev in krvnih celic, njena notranja površina pa nekoliko spominja na ustno sluznico, zaradi česar glavica penisa ostaja naravno vlažna. Med zunanjo in notranjo plastjo je nekakšen grebenček z dodatnimi živčnimi končiči, košček tkiva, ki povezuje kožico z glavico penisa pa imenujemo frenulum oziroma sluznična guba ali vezica prepucija.

Vzroki za obrezovanje so lahko zdravstveni

Čeprav ima kožica v osnovi zaščitno vlogo, pa lahko povzroča tudi številne zdravstvene težave, zaradi česar jo je potrebno obrezati.

Ker ohranja glavico penisa vlažno, jo je treba skrbno negovati, da se na njej ne začnejo kopičiti bakterije. Če moški ne skrbi redno za osebno higieno, se lahko pojavi tudi sirast izcedek, imenovan smegma, ki se nabira pod kožico. Vse to lahko vodi v infekcije penisa in sečil. V primeru, da so ta vnetja konstantna in boleča, je včasih obrezovanje najboljša rešitev.

Ko je kožica penisa tako zožena, da je ni mogoče potegniti prek glavice penisa, govorimo o fimozi. Gre za prirojeno napako, ki je eden glavnih medicinskih vzrokov za obrezovanje. Če je kožico mogoče potegniti čez glavico penisa, a se nato ne vrne v prvotno stanje, pa govorimo o parafimozi, ki lahko povzroči otekanje glavice penisa in prepucija.

Otekanje kože na glavi penisa, ki je posledica glivične ali bakterijske okužbe, imenujemo balantis. Če otekanje postane konstantna težava, je obrez nujen, saj je to včasih edini način, kako preprečiti bolečino in poslabšanje fimoze. Včasih pa je pretesen frenulum, kar lahko tudi povzroči neprijetnosti in bolečino.

Vse to so medicinske težave, ki jih je z obrezovanjem kožice mogoče preprečiti ali popraviti. Vendar pa se obrezovanja včasih poslužujejo tudi brez zdravstvenega vzroka. Tako je obrezovanje v številnih družbah povezano z religijo, družbenimi normami, lahko gre za prestop od otroštva k odraslosti ali pa se za obrezovanje odločijo iz estetskih vzrokov.

Kakšni so trendi obrezovanja po svetu?

Obredi obrezovanja se po svetu razlikujejo. V židovski kulturi je običaj, da se dečka obrezuje osmi dan po rojstvu, v Egiptu med rojstvom in osmim rojstnim dnem, v Maleziji pa to storijo, ko je deček star od 10 do 12 let. V nekaterih muslimanskih družbah dečka obrežejo, ko prvič deklamira celoten Koran, obrezovanje pa tako predstavlja ritual prestopa. V večini muslimanskih družb pa po drugi strani obrezovanje sploh ni običaj ali pa to storijo takoj po rojstvu otroka v skladu z družinsko tradicijo.

Navade pa se razlikujejo tudi v afriških družbah. Nekatera plemena in družbe dečke obrežejo ob rojstvu, druge pa pozneje, ko deček doseže določeno starost, in to pospremijo s svečanim obredom, razlog pa je običajno ta, da naravne genitalije dojemajo kot zelo neestetske in nečiste. Ker teh obredov velikokrat ne izvajajo izurjeni 'obrezovalci' oziroma kirurgi, pri tem ne uporabljajo sterilnega pribora in anestezije, so v afriških družbah pogoste infekcije in pa tudi smrti.

Odstotek obrezovanja je visok tudi na srednjem vzhodu in v osrednjem delu Azije. V azijskih državah, kjer živi majhen odstotek muslimanske populacije, obrezovanje ni pogosto, pojavlja se le v južni Koreji in na Filipinih. Zanimiv pa je tudi podatek, da je bilo med letoma 1980 in 1999 v ZDA obrezanih kar 65 odstotkov novorojencev, v letu 2005 pa je ta odstotek padel na 56.

Če se že odločate za obrezovanje vas ali vašega otroka, to početje zaupajte strokovnjaku, saj lahko v nasprotnem primeru pride do hudih zapletov, poškodb in celo smrti. Če je postopek izveden s strani izurjenega kirurga in s steriliziranim priborom, pa je obrezovanje popolnoma varno in enostavno. Sicer še vedno obstajajo rahla tveganja za pojav bolečine, krvavenja, infekcije ali razdraženosti, vendar pa so ta tveganja izjemno redka. Pacienti se najpogosteje srečujejo le z občutkom neugodja med celjenjem.

Pri obrezovanju novorojenčka, dečka položijo na hrbet, roke in noge pa mu pritrdijo na posteljo, da preprečijo neželeno gibanje med postopkom. Otroku bodo dali ali lokalni anestetik, ki ga bodo nanesli na površje penisa ali pa mu bodo v penis ali koren penisa vbrizgali sredstva, ki povzročijo otrplost. Nato s posebnim priborom ločijo glavico penisa od prepucija, nato pa od penisa odrežejo kolobar kožice. Če gre vse po načrtih, bo otrok popolnoma okreval v roku treh ali štirih dni, čez kakšen teden pa se bo izboljšal tudi videz operiranega predela. Iz bolnišnice gre lahko otrok domov še isti dan po posegu.

Komaj obrezani penis je treba skrbno negovati. Velikokrat ga zdravniki prekrijejo z gazo ali posebnim želejem, ki preprečuje, da bi fekalije iz pleničk prehajale v stik z rano in povzročale infekcije.

Pri odraslih osebah obrezovanje poteka nekoliko drugače. Kirurg običajno zareže na vrhu kožice penisa, jo odpre, izreže kolobar tik ob glavici penisa in nato na frenulumu naredi nekaj podpornih šivov. Odrezano kožico previdno odstrani, preostanek kožice pa prišije na glavico. Celoten poseg traja približno 30 minut, pacient pa se mora po posegu izogibati spolnim odnosom vsaj dva tedna, da se rana lepo zaceli.

Za in proti

Obrezovanje nekateri močno zagovarjajo, drugi pa temu odločno nasprotujejo. Zagovorniki obrezovanja so tako mnenja, da je obrezovanje smiselno:

- če tako zahteva vera, kultura ali družba;
- če so starši mnenja, da mora biti sinov penis enak očetovemu;
- če so starši mnenja, da je to najbolje za otroka in ne želijo, da bi izstopal iz družbe;
- ker preprečuje okužbo s humanim papiloma virusom (HPV), klamidijo, sifilisom, nekatere raziskave pa so pokazale, da tudi z virusom HIV;
- ker je na ta način mogoče bolje poskrbeti za higieno spolovila;
- ker je obrezan penis privlačnejši.

Menijo tudi, da so moški, ki imajo obrezan penis, izpostavljeni manjšemu tveganju za razvoj raka na penisu, da redkeje zbolevajo za infekcijami sečnega trakta in da so v spolnosti bolj 'divji', saj za stimulacijo potrebujejo čvrstejši dotik in več draženja.

Nasprotniki obrezovanja po drugi strani trdijo, da je obrezovanje:

- zastarelo, neetično in nepotrebno, če ne tudi barbarsko početje;
- nepotrebno, če za to ni zdravstvenega razloga;
- tvegano, saj lahko pusti brazgotine, poleg tega lahko zdravnik odstrani preveč ali premalo kožice in s tem poveča tveganje za življenjsko ogrožajoče bakterijske okužbe ter boleče erekcije, povzroči trajne posledice in poškodbe tkiva, v nekaterih primerih pa pripelje celo do delne ali popolne amputacije penisa;
- neodgovorno, saj moški izgubi pravico, da bi sam odločal o tem, kakšne naj bodo njegove genitalije;
- nepotrebno, ker je moški na ta način prikrajšan za del užitka, ki bi ga lahko bil deležen v spolnosti, saj kožica vsebuje mnogo pomembnih in edinstvenih živčnih končičev;
- kruto, saj si otrok lahko zapomni fizično bolečino in ima zaradi tega hude psihične posledice;
- neestetsko, ker je penis lepši na pogled v naravnem stanju;
- odvečno, saj se moški brez kožice na penisu velikokrat počutijo, kakor da jim nekaj manjka;
- nepotrebno – če ne bi potrebovali kožice na penisu, bi se rodili brez nje.

Poleg naštetega se nasprotniki obrezovanja strinjajo, da so pozitivni učinki obrezovanja preveč napihnjeni, saj se je na primer pred okužbo s spolno prenosljivimi boleznimi mogoče zaščititi tudi z uporabo kondomov in prakticiranjem varnega seksa.

Poti nazaj ni …

Nekateri moški, ki so bili v otroštvu obrezani, si v poznejših letih želijo penis povrniti v naravno stanje. Čeprav kožice ni mogoče kar tako povrniti, je mogoče kožico obnoviti s kirurškimi in nekirurškimi metodami.

Nekirurške metode obsegajo raztegovanje obstoječe kože s pomočjo uteži, paščkov ali roke, dokler ne bo prekrila celotne glavice penisa in napihovanje majhnih balončkov pod kožo penise, s čimer se spodbudi rast novih celic in s tem kože. Kirurške metode po drugi strani vključujejo presaditev kože iz drugega dela telesa, pri čemer mnogi niso zadovoljni z rezultatom, saj je nova koža drugačne barve in teksture ter drugačnega videza. Nobene od metod se nikakor ne lotevajte sami doma, temveč se o tem posvetujte s svojim zdravnikom.

Strokovnjaki obrezovanje odsvetujejo, če zanj ni zdravstvenega vzroka, sicer pa se za to vsak odloča sam oziroma se zanj odločajo njegovi starši.