Kako prepoznamo raka prostate?

Najpogostejši znaki, ki spremljajo raka prostate, so naslednji:

– pogosto uhajanje urina, še posebej ponoči;
– težave na začetku uriniranja in boleče uriniranje;
– šibek ali prekinjen curek;
– motnje erekcije;
– bolečine pri ejakulaciji;
– kri v urinu ali spermi.

Če se je rak prostate razširil tudi na okoliška tkiva ali celo v oddaljena tkiva in organe, pa se pojavljajo še drugi simptomi:

– bolečine v trebuhu in kosteh – najpogosteje v hrbtenici, bokih in zgornjem delu stegen;
– otekanje mod in spodnjih okončin;
– utrujenost;
– pomanjkanje teka in hujšanje;
– včasih tudi kašelj in celo dušenje.

Vendar pa ni nujno, da omenjeni bolezenski znaki kažejo ravno na raka prostate. Včasih se lahko težave pri uriniranju ter motnje erekcije pojavijo tudi kot posledica vnetij, okužb ter drugih težav ali zaradi nerakavega povečanja prostate, ki se pri starejših moških pojavlja zaradi hormonskih sprememb.

Dejavnika tveganja sta dednost in starost

Raziskave kažejo, da so raku prostate bolj podvrženi tisti, pri katerih se bolezen pojavlja v družini, in da se s starostjo odstotek obolelih občutno povečuje. Sprva se rak pojavi znotraj ovojnice prostate in če se ga ne odkrije v tem začetnem stadiju, preraste ovojnico ter vdre v okoliško tkivo in bezgavke v mali medenici. Lahko pa rak zaseva v bolj oddaljena tkiva in organe, kot sta na primer hrbtenica in medenica. In ravno od razširjenosti bolezni ter splošnega stanja pacienta je odvisen tudi potek zdravljenja.

Če se bolezen odkrije dovolj zgodaj, je delež ozdravljenih visok – okoli 80 odstotkov

Če se rak še ni razširil izven prostate, se zdravnik po navadi odloči za kirurško odstranitev prostate in bezgavk v mali medenici ter za obsevanje. Če rak prerašča v sosednje organe ali pa če je že zajel področne bezgavke, se bo zdravnik najverjetneje odločil za obsevanje in hormonsko zdravljenje, katerega namen je zmanjšati vsebnost spolnega hormona testosterona, ki spodbuja rast rakavih celic prostate. V primeru, da so rakavi zasevki prisotni v oddaljenih organih in tkivih, pa prideta v poštev hormonsko zdravljenje in kemoterapija.