Svojo prvo cigareto sem ukradla najstarejšemu bratrancu in to v prvem razredu osnovne šole. On je bil takrat že v osmem razredu in je seveda že kadil, saj je bil že skoraj odrasel. Ravno okrog novega leta je bilo, mame in očija ni bilo doma, gotovo sta bila na kakšni prednovoletni sindikalni zabavi, naju z mlajšo sestro pa ni bilo pametno puščati brez nadzora, ker sva vedno počeli kakšne traparije, na primer skakali z okenske police na zakonsko posteljo in to dolgo v noč, kar je zelo motilo našo starejšo sosedo. Stene v bloku pa so bile tanke in tako zaradi najinega norenja, cviljenja, kričanja, ropotanja ... ni mogla spati. In seveda naju je vedno zatožila staršem.

Tako naju je tudi tistega večera moral čuvati oziroma paziti, da ne bova preglasni in moteči za sosede, moj najljubši bratranec. Najljubši zato, ker me je velikokrat vzel s sabo na potep po vasi, tudi ko je na skrivaj kadil, sem ga lahko spremljala, ker ga nikoli nisem zatožila. Medtem ko se je zatopil v branje, sem mu iz žepa ukradla cigareto in si jo skrita za lončeno pečjo prižgala. Že po prvem dimu sem začela kašljati in se dušiti, teklo mi je iz oči in nosu. Svoje prve cigarete pa tako ali tako nisem mogla pokaditi do konca, ker me je nič kaj nežno iza peči že vlekel moj varuh in me grdo zmerjal. Zatožiti me seveda ni upal, ker tudi zanj ni nihče vedel, da že kadi. Po tem mojem prvem neslavnem in neprijetnem srečanju s cigareto pravzaprav dolgo nisem niti pomislila na to, da bi kadila.

Dokler nismo z mojo najboljšo prijateljico, ravno je končala osnovno šolo, in dvema prijateljema ustanovili benda. Sama sem končala šesti razred, najstarejši je bil Milan (bas kitara), bil je že srednješolec in pred kratkim so se priselili v naš blok, Vlado (solo kitara) pa je bil le leto starejši od mene. Midve z Renato naj bi peli. Kakšen mesec smo pridno vadili v bližnjem parku, zapeti smo znali samo dve pesmi, pa ne čisto celi, samo refren (Tri palme na otoku sreče in Marijana). Smo pa vedno na glasbenih vajah prižgali kakšno cigareto, izbirali ime za bend in sanjali o glasbeni slavi v bližnji prihodnosti. Z bendom na koncu ni bilo nič, edino Vlado se je zapisal glasbi in še danes veselo muzicira z Orleki.

Kajenje mi še kar ni šlo od rok, še vedno sem se dušila, smrkala, kašljala. Nekaj sem torej morala ukreniti v tej smeri. Tako sem se pred ogledalom v kopalnici začela učiti kaditi. Prav pošteno sem se namučila, ker nisem in nisem znala inhalirati. Pa da ne govorim o oblačkih dima, ki so jih nekateri moji prijatelji znali narediti s takšno eleganco. Iz kopalnice sem se nemalokrat opotekala, tako mi je bilo slabo. Vendar sem vztrajala in se mučila, saj sta bili do konca osnovne šole in torej do moje odraslosti samo še dve leti.