Kako se je vse skupaj začelo?

Špela: Zanositi sva se trudila približno eno leto in pol, nato pa sva se začela zavedati, da očitno nekaj ni v redu. Tako sva obiskala zdravnika, ki naju je napotil naprej v ljubljansko kliniko za neplodnost na vse ostale preiskave.

Kaj so pokazale preiskave?

Špela: Da načeloma je vse v redu – tako z Jožetom kot tudi z mano. Edino, kar je bilo pri meni "nenavadnega", je to, da nisem imela rednih menstruacij in s tem tudi ovulacij. Tako so ovulacije kdaj "izpadle" ali pa sem jih "zamudila".

Potem je sledilo zdravljenje ...

Špela: Ja. Po tem pregledu sem prestala še prehodnost jajcevodov in dobila hormonsko terapijo.

Pravzaprav nek začaran krog, v katerem se vrtita, kajne?

Jože: Ja, pač en kup časa vse skupaj vzame. Samo ne smeš šteti ...

Špela: Mislim, da bi se včasih moral malo ustaviti, premisliti in na novo zadihati. Sploh ko je tako, kot je bilo pri nama: v nekaj mesecih dve zunajmaternični nosečnosti. Dejansko se vse skupaj zdi kot en začaran krog.

In kako se ob tem počutita?

Jože: Ja, velikokrat se vprašam, zakaj se to dogaja ravno nama. Ampak Špeli moram stati ob strani. Govorim si, da ne smem obupati jaz, kaj šele ona, ki ima vse te posege.

Špela: Zame je bilo kar obremenjujoče, sploh zaradi neuspelih nosečnosti. Po drugi zunajmaternični nosečnosti sem sicer najprej mislila, da bo šlo brez psihološke pomoči, ampak sem se dejansko zlomila in sva obiskala psihologinjo, kar nama je zelo pomagalo. Sama ne bi mogla prestati tega, čeprav mi je Jože stal ob strani, prav tako vsi ostali: družina, prijatelji, prijateljice. Ampak enostavno držiš v sebi in misliš, da ne boš drugih obremenjeval. Ampak to ni prav, o tem moramo govoriti in moramo si stati ob strani.

Zdaj gresta v postopek IVF? Kako je to naporno?

Zdaj čakata na prenos "zamrznjenčkov". Kako se ob tem počutita? Sta polna upanja? Vprašanj? Dvomov?

Jože: Jah, tega ne veva ... Ali si sploh lahko poln upanja? A moraš veliko pričakovati? Ali greš tja tako, kot da je navaden dan ...

Špela: Mislim, da sva se zdaj, potem kar sva dala čez, nekako umirila, ustalila in si zdaj rečeva sama pri sebi: "Pa saj bo. In ko bo, bo. Bo pa takrat toliko lepše." Tako da enkrat bova zagotovo dočakala tisti plusek.

Upanje torej ostaja ...

Jože: Ja, seveda. Mislim, da tega upanja, da boš imel družino, ne moreš nikoli izgubiti.

Špela: Mislim, da naju ta preizkušnja, ki jo dajeva skozi, še bolj povezuje. Nekateri pari na primer obupajo, gredo narazen in vsak svojo pot. Midva pa ostajava skupaj v tem, še bolj povezana kot sva bila prej.