Ko je na nezavarovanem prehodu čez železniške tire v avtomobil, ki ga je vozil dečkov dedek, trčil vlak s hitrostjo 88 kilometrov na uro, so zdravniki 10-letnemu Jamesu Howu pripisali največ pet odstotkov možnosti. Utrpel je namreč hude poškodbe možganov, vključno z možganskimi krvavitvami. Zdravniki so ga uspavali v umetno komo, pri življenju pa so ga ohranjale le še aparature, zato so se vsi pripravili na najhujše. Pet mesecev za tem pa je James presenetil tako domače kakor tudi zdravnike, saj se ni le zbudil iz kome in začel govoriti, temveč se je začel tudi že ukvarjati s športom in hoditi v šolo. Še vedno sicer čaka na operacijo, med katero mu bodo v glavo vsadili ploščico iz titana in z njo pokrili za pomarančo veliko luknjo, a zdravniki menijo, da bo popolnoma okreval.

Jamesova 40-letna mama Petra pravi, da je bila novica o nesreči nekaj najhujšega, kar se ji je zgodilo v življenju. "Bilo je grozljivo. Z možem Mattom sva prihitela v bolnišnico, ko sva ga videla ležati na oddelku za intenzivno nego, pa sva ostala brez besed." Vendar je James dokazal, da je pravi borec, saj je okreval veliko hitreje in bolj, kakor je kdor koli pričakoval. "Za nesrečo nikoli nismo krivili dedka in ga tudi ne bomo. Nesreče se dogajajo. Pomembno je le, da je James okreval in da se njegovo stanje izboljšuje iz dneva v dan. Ponosni smo nanj."

Nesreča se je pripetila 3. julija 2010, ko je deček preživljal počitnice na kmetiji pri dedku Richardu Wrightu. Ko sta se popoldne vozila v avtomobilu, je na nezavarovanem železniškem prehodu v njiju z desne strani trčil vlak s 60 potniki. Vlak je zadel sprednji del avtomobila in ju zasukal, pri tem pa je Richard utrpel le nekaj bušk in modric, James pa jo je odnesel veliko slabše. Vrglo ga je iz avtomobila, pri tem pa je utrpel možganske krvavitve, udor lobanje in močne poškodbe možganov. V bolnišnici so ga takoj uspavali v umetno komo in ga priklopili na dihalne aparature, staršem pa svetovali, naj se pripravijo na najhujše. Predvidevali so namreč, da si deček ne bo opomogel, v primeru okrevanja pa so menili, da bodo poškodbe možganov trajne, posledice pa hude.

Sedmi dan v bolnišnici so Jamesa odklopili z aparatur, da bi preverili, ali je sposoben dihati sam. "Vso zadevo sva z možem spremljala ob njegovi postelji. Ko so ga odklopili, sem mislila, da so to njegovi zadnji vdihi in izdihi, pričakovali smo najhujše," se grozljivih trenutkov spominja Petra. "Vendar pa je James zadihal sam. Takrat sem se zlomila. Bil je res magičen trenutek."

Štiri tedne zatem je James počasi začel že govoriti, kljub temu pa so ga v bolnišnici zadržali še tri tedne. Začel je rehabilitacijo in počasi popolnoma okreval. Pred kratkim mu je celo uspelo preteči trikilometrski kros in zmagati na šolskem tekmovanju v plavanju. "Sedaj se počutim odlično," pravi 10-letnik. "Veselim se operacije, s katero mi bodo zakrpali luknjo v lobanji, saj se bom lahko zatem še bolj posvetil športu."

James kljub vsemu, kar je prestal v teh mesecih, ni izgubil smisla za humor, prav tako pa nikoli ni pokazal nobenega znaka obupa. Zdravniki sicer menijo, da bodo posledice udarca v glavo v celoti vidne šele, ko bo star 20 let, a so za zdaj vsi optimistični.