Taegan Marti se je v adrenalinskem parku Wisconsin Dells, na napravi imenovani 'Terminal velocity' (končna hitrost), hudo ponesrečila, saj je padla kar 30 metrov v globino. Poškodbe so bile tako hude, da so jo nemudoma odpeljali v bolnišnico, kjer je ostala kar 80 dni. Sedaj 13-letnico končno čaka vrnitev domov, a o prihodnosti vsi molčijo. Dekle namreč še vedno ne more hoditi, prav nihče od zdravnikov pa tudi ne zna povedati, ali sploh še bo kdaj hodila.

Vrnitev domov je najbolj stresna za njena starša, ki se bojita, da se bo njen napredek sedaj upočasnil, ker ne bo pod stalnim zdravniškim nadzorom. Ideje o vrnitvi v domačo posteljo pa se neizmerno veseli Taegan. Pripravljena je na spopad s svetom in na vožnjo z motorno vodenim invalidskim vozičkom. “Veselim se,“ pravi. “Pogrešam svoje domače ljubljenčke.“

Taegan si je dolgo želela preživeti dan v adrenalinskem parku Wisconsin Dells, saj je videla prispevek o njem na televiziji. Še posebej všeč pa ji je bila naprava, na kateri osebo dvignejo 45 visoko, jo nato spustijo, da prosto pada in se ujame v varnostno mrežo. Ko je 13-letnica skočila z naprave, se varnostna mreža ni napela, deklica pa je padla naravnost na tla.

Utrpela je hude možganske krvavitve, zdrobila si je vse zobe, dobesedno zmečkala medenico in si zlomila deset vretenc. Več kot mesec dni je negibno ležala v  bolnišnici Wiskonsinu, z železnim halo obročem okoli glave in neskončno zbirko plišastih medvedkov ob postelji. Po mesecu dni so jo preselili v miamijsko bolnišnico Jackson Memorial.

Ob prihodu v novo bolnišnico se je najstnica zvijala od bolečin. Ni mogla sedeti, požirati, stisniti roke ali govoriti, njene mišice pa so bile popolnoma oslabele, tako da je spala lahko le na lesenem stolu. Medicinske sestre so jo na dve uri premikale, da ni utrpela preležanin, vsako jutro pa jo je ob petih zjutraj čakala fizioterapija. Pred rehabilitacijo pa so Taegan medicinske sestre vsak dan očistile dihalne in prehranjevalne cevi, jo skopale in preverile krvni pritisk, hkrati pa so njeno mamo Julie učile, kako vse to opraviti, da jo bo lahko negovala, ko bo odšla domov.

Taeganina rehabilitacija poteka tako, da jo iz invalidskega vozička dvignejo in privežejo na posebno napravo, ki je videti kakor bolnišnična postelja, nato pa napravo obrnejo za 60 stopinj v skoraj pokončni položaj, da 13-letnico privajajo na pokončno držo in povzročijo pritisk na njene odrevenele noge. Med terapijo ena od medicinskih sester visoko v zrak dvigne določen predmet, Taegan pa ga mora nato z rokami zagrabiti.

Taegan je za svoja leta kar visoka, saj meri kar 167 centimetrov. Ima dolge rjave lase, njen nasmešek pa razkriva polomljene zobe. Na čelu ima dve rdeči znamenji in brazgotini, ki sta posledici halo obroča, ki je dolgo oklepal njeno glavo, kljub temu pa je nekdaj sramežljiva najstnica odločena okrevati. Njen največji cilj je zaenkrat ta, da bo po prihodu domov lahko sama nahranila svojega psa.

S pomočjo rehabilitacije so si njene mišice že malo opomogle. Sedaj lahko sama upravlja motorno vodeni invalidski voziček, preko slamice pije svoj najljubši sok in žveči mehkejše jedi. Vendar pa si želi, da bo nekega dne lahko spet hodila.

Ker so njeno hrbtenico po padcu raztegnili, se njena hrbtenjača ni 'presekala', zato zanjo še obstaja upanje. Poleg tega je po prihodu v bolnišnico prestala operacijo, s katero so ji zmanjšali pritisk na hrbtenjačo, izboljšali pretok krvi in kisika. Trenutno je povezava med možgani in preostankom njenega telesa sicer prekinjena, a zdravniki menijo, da se bo ta povezava sčasoma obnovila. Vendar pa je za to potreben čas. Koliko ga bo še potrebovala, ne ve nihče.

“Če ne bi bili prepričani, da je odhod iz bolnišnice zanjo najboljša rešitev, je ne bi izpustili,“ pravi dr. Seema Khurana. “V bolnišnici bi bil njen napredek sicer najverjetneje hitrejši, a imamo veliko težav z zavarovalnicami.“ Kljub temu pa Kheranova meni, da je to za Taegan dobro. “Končno bo spet lahko postala normalen otrok. Z vozičkom je mobilna, lahko bo med prijatelji in s svojo družino, lahko bo hodila.“