Pred štirinajstimi leti je James Dailey doživel hudo prometno nesrečo. Medtem ko se je sprehajal ob cesti, je mimo pridrvel avto, ga zbil na tla in odpeljal. “Ko smo ga našli, je bil na robu smrti in brez osebnih dokumentov, nihče ni vedel, kdo je in od kod prihaja,“ se spominja eden izmed reševalcev.

Imel je hude poškodbe glave, zaradi česar je bil po operaciji osem mesecev v komi. Ko se je prebudil iz kome, je bil njegov spomin zelo omejen, zaradi hudih poškodb pa je ostal priklenjen na invalidski voziček. Sicer nerazločno, a vztrajno je zatrjeval, da ima družino v Detroitu, omenjal je tudi sestro, brate, sinove in hčere, a o nikomur ni bilo ne duha ne sluha. Nihče ga ni obiskal in tudi nihče ni po njem poizvedoval.

Ko so ga odpustili iz bolnišnice, je bil nameščen v rehabilitacijski center, zanj pa je skrbela neprofitna organizacija, ki nudi pomoč ljudem v stiski, ki so ostali brez družine, prijateljev in denarja. Pat Erickson, predstavnik organizacije, je bil njegov skrbnik, ki se je na vse pretege trudil poiskati Daileyevo družino, a zaman. O nikomer ni bilo nobenih sledi.

James Dailey pa je bil v bistvu potepuh. Nikoli ni imel službe, veliko je pil in preživel kar nekaj časa po zaporih. Ko je izginil, so bili njegovi sorodniki prepričani, da je umrl, zato ga tudi niso iskali. A njegova sestra, 65-letna Chaney, je globoko v sebi slutila, da je njen mlajši brat živ. Po dolgih letih je izvedela, da naj bi bil v rehabilitacijskem centru in prišla v kontakt z Ericksonom. “Takoj, ko sem dobila znak, da je moj brat živ, sem zbrala vse sorodnike in odločili smo se, da ga presenetimo na božično jutro,“ pripoveduje Chaney.

In tako so se po naporni vožnji zbrali vsi v avli centra. “Šel sem v sobo iskat Jamesa in ga pripeljal dol. Ko je zagledal svojo sestro, je zavpil od veselja “mama, mama!“ in jo objel,“ v smehu pove Ericson. Chaney sicer ni bila njegova mama, a to takrat ni bilo pomembno. Ko se se odprla vrata, se je po avli razlegal vik in krik. To so bili trenutki sreče in veselja ob vnovičnem snidenju. Kljub temu da se James nekaterih ni dobro spominjal, so skupaj kar v plastičnih posodicah pojedli božično kosilo.

“Težko je bilo odraščati brez očeta, a bom prebolela. Ne morem verjeti, da smo ga našli, da je živ. To je res pravi blagoslov,“ v solzah pove ena izmed Jamesovih hčera. Zagotovo so vsi dobili najlepše božično darilo.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na