Medtem ko je meningitis popolnoma opustošil Martinovo telo, je njegovo mišljenje ostalo nepoškodovano. Dan za dnem je nepremično ležal v postelji ali sedel v invalidskem vozičku ter hrepenel po sposobnosti govorjenja. “Bil sem vklenjen v svoje telo, moji možgani pa so kar kričali na pomoč. Imel sem občutek, da sem povsem nemočen,“ pravi sedaj 34-letni Martin Pistorius iz Harlowa. "Od svojega 12. leta sem namreč popolnoma nepremičen ležal v postelji. Počutil sem se osamljenega. Edina stvar, ki sem se je v prihodnosti veselil, pa je bila smrt.“

Začetek Martinove zgodbe sega v čas, ko mu je bilo le 12 let in je s svojimi starši živel v Južni Afriki. Zbolel je za meningitisom in tuberkulozo, njegovo stanje pa se je iz dneva v dan slabšalo. Huda infekcija je tako prizadela njegove možgane, da je ostal popolnoma paraliziran. Ni se mogel odzivati na nič in ni več mogel komunicirati. "Po enem letu so zdravniki staršem svetovali, naj me odpeljejo domov, da bom lahko umrl doma. In natanko to se je zgodilo – starša sta me odpeljala iz bolnišnice, le da se jaz nisem vdal," se spominja Martin.

Martinov oče  Rodney in mama Joan sta kljub mnenju zdravnikov upala, da se bo njun sin 'izmazal' in zavrnila njihov nasvet, naj ga ne hranita in mu ne dajeta pijače, s čimer naj bi mu skrajšala trpljenje. Toda skrb za sina v vegetativnem stanju kljub vsemu ni bila enostavna. "Mama je zelo težko shajala z nastalo situacijo. Postala je depresivna, zato so me čez nekaj mesecev po vrnitvi domov preselili v dom za oskrbo."

"Vsi so mislili, da ne vem, kaj se dogaja. A vedeti morate, da je bilo grozno gledati starše, kako trpijo. Počutil sem se krivega za vse, a jim tega nisem mogel povedati ali na kakršen koli način pokazati," pravi Martin. "V začetku sem se zavedal le, da z mano nekaj ni v redu. Po približno letu dni pa sem popolnoma prišel k zavesti. Pogosto sem imel občutek, da močno maham ali kažem nekaj z rokam. V resnici pa je moj gib trajal celo minuto in je bil za vse okoli mene praktično neviden." Martin je tako čez čas spoznal, da nihče ne ve, da je v resnici pri polni zavesti.

Do 16. leta je bil Martin že tako priseben, da se spominja prav vsake minute življenja. "Kaj takega se ne da opisati. Počutil sem se grozno – bil sem obupan, depresiven in nemočen," pravi. "Grozen je tudi občutek, ko nimaš nadzora nad ničemer. Spominjam se na primer, ko so mi dajali v domu piti čaj. Včasih je bil tako vroč, da sem imel poparjena cela usta. A nisem imel izbire, saj nikomur nisem mogel povedati, da je čaj vrel in da ga ne morem piti." Martin pa se prav tako spominja, da v domu niso vedno lepo ravnali z njim. "V domu ni bilo nobene zasebnosti, nobene nežnosti. Počutil sem se kot številka, kos lesa, ki so ga moral umiti, preobleči in nahraniti."

Ne glede na to, pa je bilo Martinu najtežje, ko se je moral sprijazniti z dejstvom, da morata njegova starša živeti dalje. Martin je tako dobil še mlajšo sestrico in bratca. "Najhuje je bilo, ko so začeli odhajati na počitnice – seveda brez mene. Bal sem se, da bi se jim kaj zgodilo in bi ostal čisto sam. Kljub vsemu pa nikoli nisem bil jezen nanje. Vem, da so me imeli ves čas radi in da so zame naredili vse, kar so lahko. Jezen sem bil samo nase in na situacijo, v kakršni sem se znašel. Včasih sem v sebi jokal in že povsem obupal." Martin pa je naprej živel v svoji glavi. Predstavljal si je, da hodi na izlete, da igra kriket …

Pi 26 letih pa je Martin spoznal žensko – aromaterapevtko, ki ga je prihajala masirat. Bila je enakih let kot on. Nekega dne pa je aromaterapevtka gledala oddajo o alternativni komunikaciji z bolniki v vegetativnem stanju. O tem se je pogovorila z Martinovimi starši in skupaj so sklenili, da bodo metodo preizkusili tudi na Martinu. "Začel sem komunicirati s pogledom. Starša sta me nato ponovno vzela domov, investirala v računalniško opremo in programe za komuniciranje zame. Mama je celo pustila službo in vse to le zato, da sta mi lahko pomagala vzpostaviti ponoven stik s svetom in se naučiti komunikacije." Martina je nato čakalo naporno učenje, začel pa je tudi s fizioterapijami, ki so mu pomagale, da je po vrsto letih začel nadzirati svoje telo.

Po šestih letih trdega dela je Martin lahko že samostojno sedel na stolu in uporabljal roke za tipkanje na računalnik. Ko je bil star 28 let, je celo začel s svojo prvo službo – delal je osnovne administrativne zadeve in se hkrati začel učiti programiranja.

Pred dvema letoma je Martin prek sestre spoznal Joan, ki dela z invalidnimi osebami. Cele dneve sta preživela pred računalnikom in si dopisovala ter se naposled poročila. "Joan je edina oseba, ob kateri se počutim sproščenega, in edina, ki me ljubi takšnega, kakršen sem v resnici, kljub moji invalidnosti. Mnogo let nisem upal niti pomisliti na srečno in polno življenje. Sedaj pa imam vse, kar sem si kadar koli želel. Imam ženo, sem srečen, zaljubljen, lahko se premikam, govorim, poleg tega pa izdelujem spletne strani," še dodaja.