Po več letih ukvarjanja s številnimi športi, se je Jamil Macias začel izogibati treningom. Njegov interes je upadel in odločil se je, da se ne bo ukvarjal več ne z bejzbolom ne nogometom in niti s košarko. Takrat so se njegovi kilogrami začeli še bolj kopičiti. “Počutil sem se nekoliko izoliranega od družbe,“ pravi. “Po šoli so se vsi odpravljali na treninge ali na igrišče s prijatelji, jaz pa sem odšel domov in delal domače naloge.“

Kljub temu pa se je Jamil svoje velikosti zavedel šele, ko je pri 17 letih dopustoval na Havajih. Ko si je doma ogledoval fotografije s potovanja, ga je njegov videz šokiral. In čeprav si je sprva želel fotografije pokazati prijateljem, tega kasneje ni storil. “Nikoli prej se nisem rad fotografiral, na Havajih pa sem hotel posneti čim več fotografij, da bi jih pokazal prijateljem,“ pravi. “Ko pa sem si ogledal te fotografije, mi je bilo preveč nerodno, da bi jih objavil na medmrežju. Bil sem zgrožen nad samim seboj.“ Kmalu zatem pa ga je čakal še en udarec. Na rutinskem zdravniškem pregledu ga je zdravnik stehtal, kazalček na tehtnici pa je pokazal kar 142 kilogramov. To je Jamila dokončno prepričalo v hujšanje in končno je dobil motivacijo in zagon.

Jamil je takoj po obisku pri zdravniku odšel domov in začel telovaditi. Telovadil je v garaži, saj se je hotel izogniti radovednim očem v telovadnici. Na žalost pa se je njegov načrt vadbe že tretji dan zaključil tragično Zaradi prevelike teže se je eliptični trenažer, na katerem je najraje vadil, prelomil skoraj na pol. Čeprav se Jamil ni poškodoval, se je zaradi tega počutil ponižanega. “Bilo mi je resnično nerodno. Nikoli nisem pomislil na to, da sem tako težak, da lahko uničim telovadno napravo,“ razočarano pove.

Tako je moral vadbo v garaži opustiti. Odločil se je, da bo raje hodil na nočne sprehode. V urah, ko ga nihče ne bo videl, in tam, kjer se ne bo mogel spraviti v zadrego. A že na prvem sprehodu se je mimo njega v avtomobilu peljala skupina mladih, ki so ga ozmerjali z debeluhom. “Takšne stvari se sicer niso pogosto dogajale, a so se. Lahko bi bil užaljen, a nisem hotel dovoliti, da bi me kar koli zaustavilo, zato sem kritiko sprejel kot dodatno motivacijo.“

Jamilovi sprehodi so postajali iz noči v noč daljši, od hoje je napredoval k teku, z jedilnika je črtal hitro prehrano, predelana in sladkana živila pa je nadomestil s sadjem in zelenjavo. Družina, še posebej njegova mama, ga je pri vsem tem podpirala. “Še nikoli pred tem se nisem držal določene diete. Zato sem začel raziskovati in odkrivati živila, s pomočjo katerih bi nadomestil nezdravo prehrano.“ Po novem je Jamil za zajtrk pojedel skuto ali jogurt, za kosilo pa si je vedno privoščil zdrave beljakovine v obliki pustega piščanca ali rib, z obilico zelenjave. “Nikoli si nisem postavljal meje, koliko kilogramov moram izgubiti. Hotel sem le shujšati in priti do točke, na kateri se bom počutil dobro.“

V treh letih je Jamil shujšal skoraj 60 kilogramov. Septembra 2010 je tako tehtnica kazala le še 84 kilogramov. “Počutil sem se odlično. Nekaj časa sem potreboval, da sem začel razumeti svoje telo, nato pa sem se odločil, da bom pomagal telesu, da se razvije in postanem močnejši.“ 22-letnik od takrat dalje vstaja vsako jutro ob pol šestih, ko se odpravi v fitnes, kjer vsaj pol ure teče in zatem dviguje uteži. Pridobil je na mišični masi, februarja je odtekel maraton, avgusta pa ima namen odteči še enega. “Za vadbo si lahko vzame čas prav vsakdo. Najpomembnejši sta motivacija in pozitivna naravnanost, odmisliti pa je treba vse izgovore.“

Macias pravi, da sprememba življenjskega sloga ni vplivala le na njegov videz, temveč tudi na njegov odnos do drugih ljudi. Če je bil prej sramežljiv, odmaknjen in tih, je danes veliko bolj samozavesten in zgovoren.