Danes 37-letna Justine Laymond je zrla smrti v oči. Njena pljuča so se ji namreč sesedla kar petnajstkrat. Vendar pa je zagrizena športnica dokazala, da je v sebi izjemno močna, saj si je po dvojni presaditvi pljuč popolnoma opomogla. Z evropskih športnih iger dializnih in transplantiranih bolnikov je namreč domov prinesla kar šest medalj. Sodelovala je v teku, natančneje malem maratonu, badmintonu, squashu, sprintu, skoku v daljino in štafeti. Njeni načrti za prihodnost sedaj obsegajo udeležitev na podobnem prvenstvu v vseh disciplinah, v katerih je že sodelovala, in spet osvojitev medalj – morda vseh zlatih.

“Včasih sem bila odlična športnica. Imela sem veliko kondicije, poleg tega pa sem v športu zelo uživala. Ko sem izvedela, da mi telo odpoveduje, sem bila na robu obupa. Še posebej zato, ker nisem mogla ničesar storiti, da bi mu pomagala,“ pravi. “Do julija 2006, ko sem prestala dvojno presaditev pljuč, sem bila praktično na robu smrti. Od mojih pljuč ni ostalo praktično nič več, zdravniki pa so bili presenečeni, da sem sploh živela tako dolgo.“ Dvojna presaditev pljuč bi za športnico namreč lahko prišla prepozno. Vendar je bila sreča na njeni strani, Justine pa pravi, da je bila razlika takojšnja in napredek izjemen. “Prvič po več letih sem lahko dihala brez napora in pomoči aparatov.“

Justine je sicer potrebovala kar nekaj časa, da je znova prišla v formo, vendar pa se sedaj počuti, kot pravi, kakor da bi bila na vrhu sveta. “Ponosna sem na svoje dosežke, še posebej pa na zlate medalje. Veselim se že naslednjega tekmovanja.“

Njene zdravstvene težave so se začele, ko je bila stara 21 let in so se ji dvakrat sesedla pljuča. “Prvi simptomi so se mi sicer pojavili že leto pred tem, a takrat nisem vedela, da bo pozneje tako hudo,“ razlaga. Po desetih letih pa so se ji pljuča spet sesedla. CT je pokazal, da ima izjemno redko bolezen, imenovano LAM oziroma limfangioleiomiomatozo. “Vedela sem, da je bolezen nevarna, najbolj pa so me iz tira vrgle zdravnikove besede, da sem že v končnem stadiju bolezni.“ Njena desna polovica pljuč ji je namreč že popolnoma odpovedala, levo krilo pa je delovalo le še v 30 odstotkih. “Novica me je najprej prizadela, nato pa sem sama sebi obljubila, da se ne bom nikoli predala in da se bom borila za življenje.“

Kmalu po postavitvi diagnoze se je Justinino stanje zelo poslabšalo. V pičlih osmih mesecih so se ji pljuča namreč sesedla še dvanajstkrat, zaradi česar je morala šest mesecev preživeti v bolnišnici, kjer je čakala na presaditev. Zaradi kritičnosti stanja ni mogla jesti, hoditi in piti, njeno telo pa je vse hitreje odpovedovalo. 24 ur na dan je bila priklopljena na kisikovo masko, za tri tedne pa so jo morali dati celo v umetno komo.

K sreči pa so zdravniki le našli ustreznega darovalca zanjo, od takrat pa se je njeno življenje popolnoma spremenilo. “Kot cilj sem si zadala sodelovati na evropskih športnih igrah dializnih in transplantiranih bolnikov,“ pravi. Njena vztrajnost in neizmerna ljubezen do športa pa sta se več kot obrestovali. Prvi dokaz za to je bila zlata medalja za Veliko Britanijo, ki jo je domov prinesla z evropskih športnih iger dializnih in transplantiranih bolnikov na Švedskem. “Zaradi svoje bolezni življenja ne morem jemati kot nekaj samoumevnega. Zrla sem že smrti v oči, zato se trudim, da bi bil vsak moj dan popoln in izpopolnjen.“

LAM je izjemno redka bolezen, ki prizadene približno eno osebo na milijon, in sicer izključno ženske. Bolezen vpliva na določen tip mišične celice in povzroči razraščanje celic okoli dihalnih poti, krvnih in limfnih žilic, ki nato začnejo sproščati tekočino v pljuča. Razraščene celice začnejo tvoriti nekakšne ciste v pljučih, ki jih je mogoče odkriti s pomočjo CT-ja in nato povzročijo sesedanje pljuč in naposled odpoved.