Leva fotografija kaže Stephanie Rodas, ko je imela najmanj kilogramov, le 25, in njeno življenje je viselo na nitki. Čeprav jo je družina poslala že na številne klinike, da bi okrevala, je znova in znova zapadla v začarani krog anoreksije. V začetku letošnjega leta je znova skoraj umrla, ko je vzela skoraj usodno dozo protibolečinskih tablet. Newyorčanka se je sedaj odločila, da gre v TV šov imenovan Zdravniki, kjer bo prestala vrsto testov, da bi odkrila, kaj je bolezen do sedaj naredila njenemu telesu. Opravili so ji preglede srca, krvi in ultrazvok.

''Na dan lahko pojem tudi samo 100 kalorij (418 kJ energije) in telovadim 10 ur,'' je priznala voditeljici Niti Landry in zdravnici dr. Sonii Batri. A ni bilo vedno tako. Ko je bila Stephanie otrok, je bila v resnici debela. Ko je prišla v najstniška leta, so se vrstniki norčevali iz nje. ''Ko sem bila stara 13 let, je bilo grozljivo. Bila sem predebela in otroci so me klicali 'debeluška'. Ko smo bili v jedilnici, so vsi metali hrano vame,'' pripoveduje. Pričela je hujšati.

Čez nekaj let je to opazila tudi njena družina. Pričelo jih je skrbeti, saj so opazili, da je od nje ostala le še kost in koža. Pri 17 letih so jo prvič poslali v kliniko za zdravljenje anoreksije v New Jerseyju. A namesto, da bi se tam ozdravila, je le še poglobila svojo bolezen. ''Odpeljali so me v center za zdravljenje, kjer sem od deklet, ki so bile okoli mene, osvojila nove trike, kako izgubljati odvečne kilograme. Takrat se je začel cikel, ko sem hodila iz centrov za zdravljenje in znova v nov center za zdravljenje. Trajalo je nekaj let,'' je povedala.

Pri 28 letih je stanje postalo nevzdržno. Vzela je veliko količino protibolečinskih tablet in njena sestra Janete jo je v njenem stanovanju našla nezavestno. Takoj so jo odpeljali v bolnišnico, kjer so zdravniki družini povedali, da ne izgleda dobro in da morda ne bo preživela. ''Tri dni nismo vedeli, ali se bo zbudila,'' je v oddaji povedala njena sestra Janete.

Stephanie je ob tem zajokala in prosila zdravnico za pomoč. ''Mora biti nek način, da se pozdravim.'' Zdravnica jo je vprašala, kaj vidi, ko se pogleda v ogledalo. ''Ne gre več za hrano ali za moj videz v ogledalu,'' ji je odgovorila. ''Gre za to, kako se počutim in kaj to prinese zame. Nikoli nisem imela občutka, da imam dovolj moči, da premagam to bolezen in da sem dejansko prišla do zaključka. Zato moja podoba v ogledalu ... V resnici mi daje občutek varnosti, saj odraža, kako mrtvo se počutim od znotraj.''

Zdravniki ji bodo sedaj skušali pomagati po svojih močeh. V kratkem bo obiskala gastroenterologa, ki bo ocenil njeno metabolno zdravje. Obiskala bo tudi kardiologa, ki bo preveril, kakšne posledice je stradanje pustilo na njeno srce. Zagotovo pa bo morala obiskati tudi psihoterapevta, ki ji bo skušal pomagati uiti iz začaranega kroga stradanja.