Medtem ko je Lexi Alford kolesarila s prijateljico, je njena mama Tracy pospravljala in pripravljala dom na hčerkino večerno zabavo v pižamah. Lexi je namreč na obisk povabila nekaj prijateljic, s katerimi bi gledale filme, klepetale in se smejale dolgo v noč. Ko je tako nepričakovano nekdo potrkal na vrata, je Tracy mislila, da so že začele prihajati prve gostje, a namesto nasmejanih deklet je pred vhodnimi vrati stal zaskrbljen policist, ki je Tracy sporočil, da je hčerka padla s kolesa in da je v bolnišnici. ''Bila sem zaskrbljena, a nisem dobila vtisa, da bi šlo za kaj resnejšega,'' se tragičnega junijskega večera spominja Lexijina mama. ''Prijazen policist mi je celo ponudil prevoz do bolnišnice in ker sem mislila, da Lexi potrebuje le nekaj šivov in da z njo ni nič hujšega, sem s sabo vzela tudi mlajšega sina Ashleyja in njegovega prijatelja. Potem pa sem med vožnjo proti bolnišnici slišala, kako je policist v radio povedal, da deklico helikopter ravnokar vozi v bližnjo bolnišnico, saj je padla s 45 metrov visokega mostu, in da se reševalci še vedno borijo za njeno življenje.''

Takrat je Tracy od groze okamnela. Zavedela se je namreč, da govorijo o mostu, na katerega je Lexi prepovedala hoditi – ravno zato, ker je veljal za nevarnega in ker ni hotela, da se njeni hčerki kaj zgodi. ''Na zadnjem sedežu policijskega vozila sem postala skoraj histerična in zdelo se mi je, da vožnja do bolnišnice traja celo večnost,'' pove Tracy. ''Ko smo končno prispeli v bolnišnico, sem zaslišala grozljive krike, ob katerih mi je kri v žilah zaledenela. In zavedela sem se, da so to kriki moje hčerke. Takoj sem jo hotela videti, a mi zdravniki niso pustili, saj je bila Lexi hudo poškodovana in so jo še vedno reševali.'' Deklica si je med padcem 45 metrov globoko namreč zlomila vrat, hrbet, gleženj, roko, kolk, nogo, medenične kosti, sesedlo se ji je pljučno krilo, zaradi hudega udarca v glavo so ji možgani močno otekli. ''Pripravili smo se na najhujše, kajti kljub temu, da je Lexi verjetno med padcem najprej zadela drevo, kar je nekoliko omililo padec neposredno na tla, in kljub temu, da je bila sicer zdrava in v dobri fizični pripravljenosti, so bile poškodbe tako hude, da je obstajalo le malo možnosti, da se bo izvlekla iz tega,'' se spominja Tracy, ki je naslednjih nekaj dni prebedela ob hčerki, ki je bila v komi. Upala je, da bo čim prej spet prišla k zavesti, a ni vedela, ali jo bo sploh prepoznala, ali bo sploh lahko govorila, premikala roke, hodila. ''Ko je končno odprla oči, mi je namenila velik nasmeh in oddahnila sem si, saj sem vedela, da me je prepoznala,'' še pove Tracy. ''Ko se je njeno stanje umirilo, smo si vsi oddahnili. A ko so zdravniki rekli, da morda Lexi kljub temu, da se je izvlekla iz najhujšega, ne bo nikoli več govorila ali hodila, sta me spet prevzela groza in strah.''

A deklica je z neomajno voljo do življenja presenetila vse. S pomočjo fizioterapij in vadbe v vodi se je spet naučila hoditi. Ker je imela desno roko povsem zdrobljeno, se je naučila uporabljati levo roko, pa tudi govoriti se je ponovno naučila. V naslednjih dneh se bo Lexi spet vrnila v šolo, za prijateljice pa je pripravila tudi zabavo v pižamah, ki je tistega usodnega junijskega dne zaradi njenega padca odpadla, ki pa se ga le bežno spominja. ''Spominjam se, da sva se s prijateljico vozili čez most, ko sem se nenadoma obrnila k njej, da bi ji nekaj rekla, že naslednji trenutek pa sem padla čez in grmela proti tlom. Naslednja stvar, ki se je spominjam, je, da sem ležala v bolniški postelji. Počutila sem se zelo slabo in nisem natanko vedela, kaj se mi je zgodilo,'' pove Lexi, ki ima še vedno nekaj težav z govorom – govori namreč nekoliko počasneje, včasih pa tudi zameša kakšno besedo. ''Čez čas pa mi je vse skupaj postalo precej nadležno. Počutila sem se namreč bolje, a še vedno nisem mogla vstati. In tako zelo me je jezilo, da ne morem hoditi ali celo tekati naokrog, da sem priklenjena na posteljo. Vendar niti za minuto nisem pomislila, da mi ne bo uspelo okrevati.'' Z močno voljo in trudom ji je res uspelo in po le osmih mesecih je njeno življenje skorajda spet takšno kot prej.