Vendar pa je svojo vedno hujšo obsedenost s kilogrami in hujšanjem spretno skrivala. Christine si niti v sanjah ne bi mislila, da je z njeno hčerko nekaj tako hudo narobe. Šele ko je učitelj telovadbe opazil, da Anna bolestno hujša, in ko so učitelji o tem opozorili mamo, se je zavedla krute resnice. ''Sprva smo mislili, da pretiravajo, potem pa smo tudi sami uvideli, da Anna res posega po drastičnih ukrepih, kar se tiče hujšanja in hrane,'' pove Christine, ki je hčerko takoj za tem odpeljala do zdravnika. Ta je potrdil, da je najstnica podhranjena, in se odločil, da bodo skrbno spremljali njene prehranjevalne navade in težo, a tudi to Anni ni prišli do živega. Le še bolj spretno se je izmikala hrani. ''Pozneje sem izvedela, da si je hrano na skrivaj tlačila za rokave in jo pozneje, ko je vstala izza mize, vrgla v smeti,'' pove Annina mama. ''Kadar pa je kaj vendarle pojedla, je potem to na skrivaj izbruhala.'' Tako je Anna, ki je bila visoka 170 centimetrov, tehtala le 40 kilogramov in bila vse bolj slabotna. Čez čas se je celo tako močno izstradala, da je pristala v bolnišnici.

Ko se je po nekaj tednih uspela vsaj malo zrediti, so jo iz bolnišnice poslali domov. In ker je nekaj prvih tednov pouka zamudila in je bila zelo slabotna, se je Annina družina odločila, da bo deklica to šolsko leto ostala doma in si takrat, ko si bo opomogla, poiskala začasno službo. In res je bilo tako. V bližini doma si je poiskala delo in se vsak dan peš odpravila do tja. Dokler se ni nekega dne na poti v službo zgrudila. Ob prihodu v bolnišnico so zdravniki opravili vse potrebne preiskave in izkazalo se je, da ima Anna na želodcu veliko razjedo, ki ji je počila in močno krvavela. Takoj je potrebovala operacijo, a ker je v resnici Anna še naprej na skrivaj stradala, je bila tako slabotna, da so zdravniki starše opozorili, da morda najstnica operacije ne bo preživela.

Vendar se njihove črne napovedi niso uresničile. Anna je poseg preživela, a v prvih dneh po operaciji so ji začeli počasi odpovedovati organi – odpovedovali so ji celo možgani, sesedla so se ji pljuča, zato je dihala s pomočjo naprav, na koncu pa je doživela še močan srčni napad, ki ji je vzel življenje. ''Bili smo žalostni in obupani. Pravzaprav se prvih dni po njeni smrti zaradi šoka in žalosti sploh ne spomnim,'' pripoveduje Christine, ki zdaj sodeluje pri osveščanju staršev in jim skuša razložiti, kako prepoznati motnje hranjena in kako pomagati takšnemu otroku. ''Pri Anni se je vse zgodilo tako hitro. Tako malo časa je minilo od tedaj, ko smo ugotovili, da ima anoreksijo in do takrat, ko je umrla,'' še pove mama preminule deklice. ''Preprosto nismo imeli dovolj časa, da bi se naučili, kako ji pomagati.''