Deklici so namreč že pri štirih letih diagnosticirali redko obliko levkemije in tako je morala prestati naporno zdravljenje s kemoterapijo. A zdravljenje ji je poškodovalo srce, ki ga kirurgi nato niso mogli pozdraviti. Njena edina možnost za preživetje je bila transplantacija srca, ki pa ga je pri 13 letih zavrnila. Potem ko je preživela osem let nenehnih obiskov bolnišnice, se je Hannah namreč odločila, da bo svoje zadnje mesece raje preživela v miru doma. Njeno odločitev sta starša Kirsty in Andrew podprla, saj je nista želela siliti v zdravljenje, ki si ga ne želi. Zdravniki so se takrat njeni odločitvi odločno uprli, tako da sta starša morala celo na sodišče, kjer sta se borila za Hannahino pravico do izbire in odločitve. Sodnik je na koncu deklici dovolil, da zavrne zdravljenje. ''Ko sem zavrnila transplantacijo, sem potrebovala odmor od vseh zdravnikov, prebadanja z iglami, preizkušanja zdravil, močnih luči, nočnih krikov v bolnišnici … In ko sem prišla domov, sem dobila občutek, da se imam končno spet pod nadzorom in da sem ponovno obkrožena z družino in prijatelji, ki so me imeli radi.''

Pri svoji odločitvi je Hannah vztrajala, vse dokler se njeno stanje ni močno poslabšalo. Tik pred 14. rojstnim dnem so ji odpovedale ledvice. Ko je spoznala, da se njeno življenje počasi zaključuje, je začela razmišljati o tem, kaj bo prinesla prihodnost. ''Pomislila sem, kako zelo sem se zabavala v preteklosti in koliko tega me še čaka. Želela sem si še doživeti valeto, svoj 16. rojstni dan, prvo službo in se zabavati s svojimi prijatelji, tako kot vsi ostali najstniki. Nisem se še bila pripravljena posloviti od tega sveta.'' Tako si je premislila in znova so jo uvrstili na čakalno listo. K sreči pa je prejela darovalčevo srce, še tik preden bi se njeno stanje močno poslabšalo in poti nazaj ne bi bilo več. Hannah so tako presadili srce in danes jo le še brazgotina na prsnem košu spominja na to, da brez operacije ne bi dočakala svojega 16. rojstnega dneva. ''Ko tako dolgo živiš z boleznijo svojega otroka, nehaš misliti na prihodnost. Živeli smo iz minute v minuto, iz ure v uro. Nismo mogli imeti sanj zanjo, ampak smo samo upali, da se bo imela v tem kratkem življenju lepo. In nikoli si nisem upala predstavljati, da bo kdaj doživela svoj 16. rojstni dan,'' pove njena mati 46-letna Kirsty, ki po dolgih letih travmatičnih dogodkov še kar ne more verjeti, da je Hannah še med njimi.

A Hannah, ki bo letos odšla na fakulteto, si je že zadala nov cilj: ''Želim si doživeti svoj 18. rojstni dan in morda nekega dne postati odvetnica ali novinarka. In želim si videti svet.'' Še vedno pa obstajajo velike možnosti, da bo njeno telo kljub močnim zdravilom v naslednjih petih do desetih letih zavrnilo srce in bo Hannah skozi vse to morala še enkrat. ''Če bi bilo treba, bi šla spet skozi postopek presaditve srca, saj v življenju preveč uživam, da bi se mu kar tako odpovedala.''

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani ? To lahko storite s klikom na