Telo Deana Andrewsa se stara osemkrat hitreje kot telo zdravih ljudi, kar pomeni, da je njegovo telo zdaj, ko šteje 20 let, staro že 160 let. Takšen je zaradi redke motnje, s katero se je rodil – progerie. Je eden od 74 ljudi s to boleznijo, najstarejši bolnik v Evropi in drugi najstarejši na svetu.

Dean se je odločil, da bo s svetom delil svojo zgodbo zato, da bi z njo navdihnil druge ljudi, ki trpijo zaradi istih težav kot on. "Nikoli nisem dovolil, da bi me motnja ovirala. Vedno sem se trudil početi iste stvari kot sovrstniki, in četudi česa nisem mogel storiti ali mi je spodletelo, sem vsaj vedel, da sem se potrudil in poskusil," pravi. "Pri tem mi je bila v veliko oporo družina, imam pa tudi izjemno dobre prijatelje, ki me spodbujajo in podpirajo. Sem zelo srečen, saj se trudijo po vseh svojih močeh, da bi me razveselili in nasmejali."

Kazalček na Deanovi tehtnici kaže zgolj 24 kilogramov, vendar njegovo drobno telo v sebi nosi močno osebnost z veliko izkušnjami. Dean se je namreč v 20 letih naučil voziti, bil je zaročen, štirikrat se je dal tetovirati in se celo lotil tečaja, na katerem se je uril za mehanika. Kakor koli že, je tečaj hitro opustil, saj zaradi nizke telesne višine, meri samo 122 centimetrov, ni dosegel čez pokrov avtomobila. Ne glede na vse so njegovi dosežki v življenju izjemni, saj so zdravniki, ko so mu pri sedmih letih diagnosticirali progerio, njegovi mami Dawn povedali, da verjetno ne bo živel dlje kot do zgodnjih najstniških let. Takrat je bila bolezen namreč še dokaj nepoznana in le malo zdravnikov je vedelo zanjo.

"Ko je bil Dean star šest mesecev, sem opazila, da je veliko manjši od drugih otrok," se spominja 41-letna Dawn in dodaja, da so ji vsi zatrjevali, da je z njim vse v redu. "Tolažili so me, da je zgolj manjše rasti, a jim nisem verjela. Bil je droben in brez apetita, zato sem vztrajala in ga stalno vozila na preglede." Dean se je sicer povsem normalno razvijal, ko je začel pri 18 mesecih hoditi, pa je Dawn opazila, da se je utrudil veliko hitreje kot njegovi sovrstniki. "Nad bolečinami v nogah je tarnal že pri krajšem sprehodu. Najprej sem mislila, da je len, nato pa opazila, da veliko stvari ne more početi – na primer prekrižati nog." Številne genetske preiskave so nato pokazale, kaj mu je. "Dan preden smo izvedeli novico, me je poklical zdravnik, naj se oglasim pri njem in naj pripeljem še koga s seboj. Takoj sem vedela, da bodo novice slabe. Ker so mu tako močno izpadali lasje, sem pomislila celo na to, da ima raka." Izvedela je, da ima progerio. Ker o bolezni ni bilo veliko napisanega, se je Dawn vsega učila sproti. Vse, kar je o bolezni izvedela od zdravnikov, je bilo le to, da Dean ne bo živel dlje kot do 13. leta.

Za Deana danes skrbita Dawn in njen mož, Deanov očim, Wayne. "Trudiva se, da bi živel čim bolj polno življenje. Nikoli ga nisva obravnavala drugače kot njegove brate in sestre ali mu prepovedovala, da bi kaj počel. Če je kaj želel poskusiti, smo ga vsi pri tem spodbujali," pravi Dawn. Da je drugačen od sošolcev, se je Dean tako začel zavedati šele kasneje. "Prvič sem to začutil pri 13 letih, ko so določili, da moram na šolo za otroke s posebnimi potrebami," pravi.

Progeria povzroči hitro staranje, prizadeti pa so tako nagnjeni k artritisu, težavam z vidom, boleznim srca in plešavosti. Do 10. leta starosti so otroci z motnjo videti kot starčki. Ker se njihove celice starajo osemkrat hitreje, pomeni, da je Dean pri 20 letih ujet v telo 160-letnika. Napoved za njegovo prihodnost ni dobra, a so vsi presenečeni že, da je dočakal tolikšno starost in da je v življenju počel toliko stvari. Kljub slabim napovedim ob postavitvi diagnoze je namreč blestel v šoli in pomagal učiteljem pri učenju drugih otrok, poleg tega pa se je udeleževal številnih obšolskih dejavnosti. "V šoli sem imel veliko prijateljev in rad sem se vključeval v različne aktivnosti. Tekmoval sem celo v plavanju in s šolo hodil na številne izlete," se spominja Dean. "Kar me je motilo, je bilo le to, da so prijatelji radi hodili v tematske parke, sam pa nisem mogel, ker sem bil za večino stvari premajhen. Rad pa igram hokej, rolkam, kolesarim in igram nogomet."

Dawn ni nikoli dovolila, da bi na njenem sinu preizkušali nova zdravila, terapije in opravljali eksperimente. V vseh teh letih je privolila le v operacijo, s katero so mu izboljšali sluh. Njegovo zdravje je bilo kljub temu vsa najstniška leta sorazmerno dobro, s svojim napredkom pa je presenetil številne zdravnike. Novembra 2011 pa ga je doletela tragedija. Potem ko je utrpel več napadov, ko ni mogel dihati, so ga hospitalizirali zaradi pljučnice. Številne preiskave pa so pokazale, da mu počasi odpoveduje srce in da škode ni mogoče popraviti. Tako sedaj večino dni preživlja doma, kjer starša skrbita zanj 24 ur na dan. Koliko časa bo še živel, ne ve nihče, vendar mora vsak dan pojesti celo pest zdravil. Ne glede na to, še vedno ostaja močan. "Lani sem na srečanju bolnikov s progerio spoznal Hayley Okines, Harry Crowther in Ashanti Smith, še preostale tri bolnike s progerio v Veliki Britaniji. Pokazal sem jim in razložil, kaj vse sem v življenju dosegel, in mislim, da sem jim s tem vlil vsaj kanček upanja. Težave s srcem so mi spremenile življenje in veliko stvari ne morem več početi. A še vedno imam ob sebi prijatelje in družino, ki mi pomagajo in me razveseljujejo. Ni je stvari, ki je ne bi naredili zame, in res sem lahko srečen, da sem tako ljubljen," še zaključuje in dodaja, da upa, da se bo letos septembra lahko udeležil drugega srečanja bolnikov, ki se bo odvijalo v Rimu.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na