Maddy Warner, 19, from Stroud, recently underwent dramatic surgery to remove potentially-deadly tumours form her… https://t.co/mVPxt9b6Dj

— World Health News (@WorldHealthNews) 20 April 2016

19-letna Maddy Warner na srečo ni doživela zelo močne kapi. A pri teh letih si ni mislila, da se ji kaj takega sploh lahko zgodi. In ji lahko tako močno spremeni življenje. Tako mladi po navadi res ne doživijo kapi. A pri Angležinji so jo povzročili tumorji na njenih možganih, ki so jih zdravniki, ko so jih odkrili, označili za bombe, ki so samo čakale, da eksplodirajo. Na srečo kap ni bila močna in je bila samo alarm, na podlagi katerega so zdravniki spoznali, da ima 19-letnica redko obliko tumorja, ki je pravzaprav žilna malformacija v možganih. Z njo se je že rodila, a tega nikoli nihče ni odkril. Ko jo je močno bolela glava, čeprav ni bila v kakšnem stresu, pa ni pomislila, da bi to lahko bil resen simptom, ki ga je treba upoštevati.

Da bi ji pomagali, so pred šestimi meseci kirurgi opravili kompleksno osemurno operacijo. Pri tem so praktično odprli polovico njene glave, da so lahko odstranili nevarno maso, zaradi katere bi lahko vsak trenutek preminila pravzaprav že od svojega rojstva. A potem ko so z magnetno resonanco preverili, kaj se dogaja v možganih, so žal odkrili, da kalvarije ni konec. Še tretjina nevarne mase je bila tam. Med operacijo je niso videli, ker jo je skrila krvavitev, ki je zgodila le nekaj tednov prej in ji življenje takrat še enkrat močno ogrozila.

"Nikoli nisem vedela, da sem rojena z redko abnormalno malformacijo žilic v možganih, ki bi lahko dobesedno eksplodirale in povzročile usodno krvavitev v vsakem trenutku," pripoveduje. "Strašljivo je pomisliti, da si toliko let bil tako malo oddaljen od smrti, ne da bi vedel. Zdi se mi, da sem imela srečo. Veliko ljudi to stanje ubije in smrt lahko nastopi v vsakem trenutku," odkimava. Ko je izvedela, kaj visi nad njo, je imela dve možnosti. Radioterapijo. In operacijo. Pri slednji je bilo tveganje večje, a bi se stanje takoj popravilo. Pri radioterapiji bi zdravljenje trajalo štiri leta. Bi pa pri operaciji lahko ostala paralizirana, njeni možgani bi se lahko poškodovali, lahko bi umrla. Vseeno se je odločila za operacijo. "Ko so mi povedali, da je po operaciji še tretjina mase ostala, pa sem bila zelo nesrečna. Ampak na srečo je sedaj ni več. Tudi moje brazgotine so se zelo lepo zacelile."

Sedaj je povsem okrevala, pred dvema mesecema pa je imela še eno tako več ur trajajočo operacijo. Kako je sploh mogoče, da je nekaj mase ostalo? Nekaj tednov pred prvo operacijo oktobra lanskega leta je imela krvavitev v možganih."Ko sem se zbudila z zelo podobnim občutkom kot takrat, ko sem imela prvo mini kap, sem vedela, da moram takoj v bolnišnico. Tokrat je bila krvavitev večja in mnogo bolj nevarna." Pri vsaki taki krvavitvi je tveganje za smrt za 15 do 20 odstotkov večje. "Ker sem imela še eno takšno poškodbo na možganih, pa mi kirurgi potem niso mogli odstraniti vsega s prvo operacijo. Niso vedeli, da se je čez tretjino mase zaradi te krvavitve naredilo brazgotinasto tkivo. Na srečo so mi z drugo operacijo lahko pomagali in spet lahko živim normalno." Njen pogled na svet se je po takšni preizkušnji spremenil. Veliko bolj ceni življenje. Spet obiskuje fakulteto. Postala bo medicinska sestra. In zaradi svoje izkušnje ima še toliko večjo motivacijo.