Vsakič, ko ugrizne v sendvič ali poje zrezek, Tim Noble občuti olajšanje. Za 38-letnika je požiranje hrane namreč novost, saj kar 20 let ni mogel požirati ničesar. Imel je 20 kilogramov premalo, požirati pa ni mogel niti vode.

“Prepričan sem, da so številni ljudje mislili, da imam anoreksijo ali da sem narkoman, saj sta me bila sama kost in koža,“ pravi Tim. “Vsa ta leta sem imel občutek, da se bom zadušil, če bom kaj pojedel. Ko sem bil star 30 let, si nisem nikoli mislil, da jih bom dočakal 38.“

Timu so se težave s požiranjem začele pojavljati pri 15 letih. “Da ne morem požirati, sem prvič občutil, ko sem kot petnajstletnik pil kokakolo iz pločevinke. Pijačo sem moral izpljuniti, saj je nikakor nisem mogel pogoltniti,“ se spominja. Medtem ko so minevali meseci, se je njegovo stanje slabšalo. Če v začetku ni mogel požirati gaziranih pijač, v nekaj mesecih ni mogel pogoltniti več niti trdne hrane, na primer sira, mesa. “Hrana se mi je enostavno zatikala v grlu. Poskušal sem jo poplakniti z vodo, spil sem je tudi liter naenkrat, a nič ni pomagalo.“

Ker ni mogel požirati, je Tim izpustil mnogo obrokov. Zdravnik mu je svetoval, naj hrano bolje prežveči, predpisal pa mu je tudi zdravila, ki so preprečevala bruhanje hrane. “Nič ni pomagalo. Ljudje so mislili, da si vse skupaj le izmišljujem,“ pravi. Pri 18 letih so ga nato napotili v bolnišnico Darlington Memorial, kjer naj bi mu znali resnično pomagati, vendar so vzrok njegovih težav odkrili šele tri leta pozneje, ko so mu hoteli opraviti gastroskopijo, a specialist ni mogel z endoskopom mimo mišice zapiralke med požiralnikom in želodcem. Na podlagi tega so mu diagnosticirali ahalazijo požiralnika, za katero vzrok nastanka ni znan. Za bolezen je značilno, da se mišica zapiralka na prehodu med požiralnikom in želodcem med požiranjem ne more sprostiti.

Do trenutka postavitve diagnoze je Tim tehtal le še 57 kilogramov, kar je za njegovih 178 centimetrov višine odločno premalo. Zdravniki so se odločili, da je treba mišico v požiralniku permanentno razširiti. Prva dilatacija, širjenje prehoda, je bila uspešna, Tim pa je lahko začel normalno jesti, a se mu je mišica v dveh tednih zopet povrnila v prvotno stanje. “Prestal sem približno 10 postopkov, vsak naslednji pa je bil manj učinkovit. Učinek zadnje operacije je namreč trajal le, dokler sem prišel do avtomobila na parkirišču,“ razlaga.

Druge oblike zdravljenja, vključno z uporabo botoksa v upanju, da bi to sprostilo mišice, so bile prav tako neuspešne. Ko je bil star 35 let, je bilo njegovo zdravstveno stanje že tako šibko, da je bil popolnoma brez energije. “Vse tehnike požiranja, ki sem jih sčasoma razvil, mi niso več pomagale. Ne požiranje zraka ne pitje vode. Hrane nikakor nisem mogel več požirati,“ razlaga. “Sprejel sem dejstvo, da ne bom nikoli več mogel požirati.“

Tim pa je nato obiskal zasebnega laparoskopskega kirurga dr. Yirupaiahgarija Viswanatha, zaposlenega v bolnišnici Nuffield Health Tees v Nortonu, ki mu je edini lahko resnično pomagal. Pod splošno anestezijo so mu opravili laparoskopsko kardiomiotomijo. Oslabelo mišico v požiralniku so razcepili in tako sprostili prehod med želodcem in dnom požiralnika. Da bi preprečil vračanje hrane v požiralnik, je dr. Viswanath prisilil zaklopko med požiralnikom in želodcem k delovanju tako, da je zgornji del želodca ovil okoli spodnjega dela požiralnika.

Konvencionalni načini zdravljenja ahalazije požiralnika še vedno obsegajo jemanje zdravil in dilatacijjo prehoda med želodcem in požiralnikom, operacije, kakršno je prestal Tim, pa so deležni le redki. Operacija, za katero je Tim odštel 3500 evrov, mu je povrnila sposobnost požiranja in uživanja v hrani, s čimer je končno napolnil svoje baterije in pridobil energijo. “Po treh mesecih okrevanja, med katerim sem moral jesti sladoled in pretlačeno hrano, sem končno lahko začel jesti tudi gosto in čvrsto hrano. Pridobil sem nazaj svojo telesno težo in začel sem se gibati, za kar prej nisem imel energije.“