Za zdravnike je bila amputacija kljub temu, da so razumeli, da trpi hude bolečine, pretirana rešitev. Hope Gordon ima danes 21 let, za amputacijo pa prosi, odkar je stara 16 let končala na invalidskem vozičku. Ko ni šlo po uradni poti, je začela iskati kirurga, ki bi bil pripravljen amputacijo izvesti na njene stroške. S kampanjo množičnega financiranja ji je uspelo zbrati dovolj denarja, kar je 10 tisoč funtov oziroma malo več kot 11.500 evrov. Nogo so ji amputirali pred petimi dnevi. Za mnoge je bila to kontroverzna odločitev, a Hope pravi, da vanjo ni dvomila.

Pet dni po operaciji je dejala: "Nimam obžalovanj. Z bolečino živim, odkar sem bila stara 12 let in sedaj je končno ni več. Zame je to začetek življenja. Niti malo ne pogrešam izgubljene noge." Hope je trpela zaradi redkega bolezenskega stanja – kompleksnega sindroma, ki povzroča bolečine v določenem delu telesa. Težava je povzana z živčevjem. Zdravniki pomagajo z lajšanjem bolečin in fizioterapijo, amputacija pa se jim zdi pretirana rešitev. Sploh, ker opozarjajo, da lahko pride do fantomske bolečine tudi po tem, ko okončine ni več. In da je 99 odstotkov možnosti, da se bolečina zaradi sindroma pojavi v drugem delu telesa.

Ampak Hope pravi, da je bilo prehudo. "Živela sem z nogo, pri kateri sem imela občutek, da je ves čas zavita v bodečo žico in jo žge ogenj. Ne sodite me, da sem naredila napako. Če ne živiš s takšno bolečino, težko razumeš, kako vpliva na tvoje življenje. Dolgo že razmišljam o amputaciji kot edinem načinu, da začnem živeti normalno. Protibolečinska sredstva lahko pomagajo le do ene mere. Nisem mogla tako nadaljevati. Nisem mogla med ljudi, ker sem se bala, da bi se kdo dotaknil moje noge. Samo srečna sem, da nimam več te noge. Oddahnila sem si." Je pa morala kljub temu, da si je operacijo krila sama, prej na pogovor s psihologom. Pogovarjala sta se, kako bo amputacija vplivala na njeno življenje, in še enkrat preverila vse prednosti in slabosti pa tudi tveganja, ki so povezana s takšno operacijo.

Zaenkrat je Hope presrečna, ker je bolečina povsem poniknila. "Boli me zaradi operacije, ne pa zaradi sindroma. Ni še minilo veliko časa, ampak zame je to čisto nov občutek in zaenkrat se počutim odlično. Tako dolgo sem živela s to bolečino, ki so jo povzročali živci, da sem pozabila kako je, ko je ni." Hope je sicer pred amputacijo bila uspešna plavalka, ki se je udeleževala tekmovanj. Upa, da se bo lahko s tem športom, ko dobi protetično nogo, ukvarjala še naprej. Denar za amputacijo je sicer zbrala v samo nekaj tednih. "Odziv me je presenetil. Tako hitro se je nabral denar. Mislila sem, da bo odlično, če mi bo uspelo zbrati polovico z množičnim financiranjem, polovico pa še z organizacijo dogodkov, kjer bi zbirali donacije. Da sem zbrala toliko denarja samo prek spleta, mi je odvzelo veliko stresa in skrbi."

Začelo pa se je tako, da je občasno čutila bolečine v nogi. Potem pa je naenkrat po uri šolske telovadbe začelo res boleti. "Mislila sem, da bo prenehalo po nekaj dneh, ampak po enem tednu sem bila na berglah. Prej sem bila zelo aktivna športnica. Trenirala sem badminton, hokej in jahanje. Toda kasneje sem lahko samo še plavala." Njeni starši so jo podpirali pri odločitvi za amputacijo, ker so videli, kako trpi dan za dnem. Čeprav pravi, da so pred operacijo bili zelo emocionalni in so ves čas preverjali, ali je to res nekaj, kar si želi. "Zanje je bilo težje kot zame. Bila sta zelo nervozna, jaz pa sem vedela, da je to nekaj, kar moram narediti. 100-odstotno sem vedela, da delam nekaj pravega za svoje telo. Zame sta čas pred in po operaciji kot dan in noč. Protetična noga mi bo omogočila prihodnost, ki bo veliko lepša." Želimo ji, da bi bilo to res.