25-letna Samantha Haworth se je za zmanjšanje želodca z gastričnim trakom odločila, ko se je zredila na 178 kilogramov in je bilo zaradi čezmerne telesne teže močno ogroženo njeno zdravje. V dveh letih je shujšala za 90 kilogramov in zdelo se je, da je bila operacija uspešna. Dve leti pozneje je gastrični trak, s katerim so ji zmanjšali želodec, zdrsnil s svojega položaja, s tem pa so se začeli zapleti.

Samantha se je za operacijo odločila za tem, ko so ji v gležnjih diagnosticirali artritis. "Nikoli nisem bila vitka, zatem ko so se mi začele težave z gležnji, so se mi začeli kilogrami vse bolj kopičiti," razlaga. Več kot dve leti je nato obvod želodca deloval več kot odlično. Vendar so Samantho februarja 2011 začele mučiti hude bolečine v prsnem košu, ki jih je pripisovala zgagi. Požiranje hrane je postalo težavno, po skoraj vsakem obroku je bruhala. Dietetik ji je svetoval, naj obišče zdravnika, a tega nikoli ni storila, saj so se ji simptomi pojavljali zgolj občasno. "Do aprila je postajala bolečina vedno močnejša. Nekega dne sem ležala na tleh in hlastala za zrakom. Pomislila sem, da umiram," se spominja 25-letnica.

Ko je bil položaj že zelo resen in se je bolečina razširila že v roke ter spodnji del hrbta, so jo v začetku maja z rešilnim avtomobilom odpeljali v bolnišnico, kjer so rentgenski posnetki pokazali nepojasnjene zračne žepe v njenem abdomnu. Kirurgi so ji zato želeli opraviti rutinski poseg, da bi odkrili vzrok težave, a se je njeno stanje še pred tem hitro poslabšalo. "Izgubljati sem začela zavest in takoj sem vedela, da umiram. Vsakič, ko sem zaprla oči, so se mi pojavljali spomini. Videla sem se, kako sedim v svojem prejšnjem stanovanju in božam mačko," se spominja Samantha.

Kirurgi so opravili urgentni poseg in ji odprli želodec. "Ko so me odprli, so opazili, da mojega želodca ni več in da ga je dobesedno razneslo," se spominja Samantha. "Ob sebi so imeli raziskovalce, ki so ugotavljali, kaj lahko storijo." V operacijski sobi so kirurgi nato začeli sestavljati preostanke njenega želodca. Po posegu so jo priključili na aparate, njena možnost preživetja pa je bila minimalna, samo pet odstotkov. K sreči je preživela. V bolnišnici je preživela še mesec dni, od tistega dogodka pa si še danes ni popolnoma opomogla. Tako večino dni še vedno preživlja v postelji, mučijo jo bolečine, za katere upa, da bodo sčasoma izginile.

Gastrični trak zdravniki vstavijo z laparoskopskim posegom. Ker poseg ni visoko invaziven, zahteva krajši čas hospitalizacije, ugodnosti pa so hitrejše okrevanje, manj brazgotin in bolečin kot pri odprti operaciji. Ker med posegom ne odstranijo nobenega dela želodca in pacientovo črevesje ostane nedotaknjeno, lahko oseba normalno uživa hrano. Trak povzroči nastanek manjše vrečice na vrhu želodca, v njej pa se lahko zadržuje približno dvanajstina hrane, ki bi jo lahko zadrževal želodec. Ker se vrečica hitro zapolni in trak upočasni prehajanje hrane iz vrečice v spodnji del želodca, oseba zaužije manj hrane, kot bi je sicer, ter občuti manj lakote, zato tudi hujša. Vendar lahko gastrični trak zdrsne s svojega položaja in počasi predre steno želodca ter povzroči iztekanje želodčne vsebine ali sepso (zastrupitev krvi), ki je lahko usodna. Tem pacientom morajo zdravniki nato prestaviti trak ali ga odstraniti. Vendar tovrstni zapleti niso pogosti.

Kljub vsemu, kar se ji je zgodilo, Samantha ne obžaluje posega, saj bo kmalu dosegla svojo ciljno težo. "Vem, da sem skoraj umrla in sem imela veliko sreče, da sem preživela," pravi. "A če se ne bi odločila za poseg, verjetno zaradi teže ne bi nikoli dočakala svojega tridesetega leta. Zato tudi ne želim strašiti ljudi s svojo zgodbo. Želim jih le opozoriti, da lahko pride do zapletov in naj ob prvih težavah obiščejo svojega zdravnika."